Te so mi najljubše, najbolj sončne, najbolj domače... zato se brez pomišljanja odzovem povabilu na Pršivec, 1761 m. In na njem doslej še sploh nisem bila. Dvakrat sem ga iskala in zgrešila pot, potem pa ni prišel na vrsto. Zato se povabila še posebej razveselim. Začneva na koncu ceste nad Vogarjem, slediva markacijam in se znajdeva na poseki, kjer morava markacije poiskati med prelepim cvetjem.
Od tam naprej se pot požene strmo k višku in ne popušča do malo pred vrhom.
Oblaki razkrivajo in zakrivajo lepoto gora vsenaokrog.
Sestopiva naprej proti planini Viševnik, kjer se ustaviva in poklepetava z gospodarji.
Nadaljujeva proti in čez planino Ovčarija
do planine Dedno polje.
Tudi tam poklepetava z gospodarji in pastirji. Pričnejo se zbirati črni oblaki in hitro kar zmorejo noge preko planine Pri jezeru sestopiva do planine Blato, kjer naju čaka prevoz.
Tudi naslednji dan je prelep in prevroč, da bi ostala v dolini. Zapeljem se na Pokljuko, pohitim do planine Lipanca, potem pa upočasnim korak.
Povzpnem se na Debelo peč, 2014m in obsedim.
Dež preteklega dne je očistil ozračje in pogled seže do ledeniških gora v Avstriji.
Na vrh prihaja vse več planincev, jaz pa se odpravim naprej.
Poiščem pot na Brda, 2009 m, kjer dolgo uro uživam v samoti. Pogled nazaj na Debelo peč in
na Triglav naprej govori o veliki obiskanosti obeh vrhov.
Nikamor se mi ne mudi, vreme ne grozi in še bi ostala, pa me pot pred mano vleče naprej. Sestopim na sedlo, kjer se odcepi pot v Krmo in vzpnem na Kredarico, 1943m.
Sledi kratek zavarovan spust na Lipanska vrata in vzpon na Lipanski vrh, 1974m. Spet se spustim v škrbino med obema in vzpnem na Mrežce, 1965 m.
Poklepetam s planinkami na vrhu in obsedim na travniku pod vrhom z razkošnimi razgledi.
Opazujem helikopter, ki oskrbuje planinske koče pod Triglavom.
Do planine Lipanca izberem daljšo pot čez travnike do poti, ki od Lipance vodi na Viševnik.
Še tako sem prehitro spet pri avtu in v dolini.😊
Ni komentarjev:
Objavite komentar