Biokovo je gorski masiv, ki se razprostira od izliva Cetine do izliva Neretve v morje. Na primorski strani se nad ozkim zelenim pasom poženejo visoke stene preko 1000 metrov visoko.
Iz Brele se zapeljem v Gor. Brelo in parkiram pri pokopališču. Času primerno je tam veliko biskovalcev.
Zapletem se v pogovor s prijazno domačinko in jo povprašam tudi o poti, na katero sem namenjena. Nekaj jih menda gre po tisti poti, domačini tako daleč ne hodijo. Ob glavni cesti poiščem informativno tablo. Poleg planinske poti sta v prvem delu vzpona tudi dve učni poti, ki skleneta krog pri Sv. Nikoli.
Nadaljujem vzpon, svet je vse bolj zaprt in tihoten. Iz žepa na nahrbtniku povlečem zvonček in ga pustim cingljati😕. Svet me močno spominja na tistega nad Novim Vinodolskim, kjer sem prvič srečala medveda😐
Kako sem vesela, ko se steza počasi uravna in se svet začne odpirati in barvati.
Nanj že lezejo sence, jaz pa si zaželim sonca in za hišo najdem potko, ki me popelje na greben, na sonce, na razglede.
Vzpnem se na sedelce in v smeri proti SZ dosežem najvišji del tega odprtega dela grebena in ga krstim za Mali Bukovec. Na zemljevidu je vrisana kota 1085m. Razkomodim se in uživam v vsem, kar mi je dano.
Ko se okrepčam, pričnem pazljivo ogledovati nadaljevanje grebena proti vrhu. Tako kot na to stran bi se gotovo našla pot tudi na drugo stran grebena proti vrhu Bukovac, 1262m. Resda je greben zaraščen, a skala je ravno tako čvrsta, pobočje ne preveč strmo...
čez čas še enega
potem postane svet vse bolj zahteven, možicev ne najdem... preračunam čas, za tak raziskovalni vzpon do vrha bi potrebovala več dneva. Misel, da bi morala skozi Medvedkovo Drago v temi, mi ni prijetna. Vrnem se do koče, pomaham gori v pozdrav in se hitro, kolikor me nesejo noge, spustim.
Kako sem vesela, že drugič danes, ko srečam drugo živo bitje na tej turi.
Naslednji dan za izhodišče izberem vas Makar, 200 m (višinskih) nad Makarsko. Na koncu vasi najdem markacije in po lepo nadelani in speljani poti hitro napredujem.
Le še pol ure vzpona, a ne hitim. Ob vsakem koraku se razgledujem vsenaokrog.
Pred kočo je družinica, ki je tu preživela 3 dni. 6-letni Vid mi razloži, da so se vzpeli na Jureta, da je to njegov najvišji vrh doslej, da je doma na Hvaru in ima tam 5, 6, 7... prijateljev, da težko čaka, da se vrnejo.... in še veliko bi mi povedal, pa se odpravijo proti Planinskemu domu pod Vošcem, do kamor se je mogoče pripeljati z avtom. V slovo mi podari limono, da se ga bom spomnila, ko bom pila limonado. Kar ganjena sem! Še malo posedim in preplavijo me spomini na bližnje. Potem pa se le odpravim. Pot je sedaj v celoti osončena in hvaležna sem za senco, ki jo ponudi nekaj gozda na poti.
