Mosor in Brela

Ves pretekli dan se mi na ogled postavlja in me vabi. Mosor, gorski hrbet, ki se razprostira od Klisa do zaledja Omiša. Zapeljem se v vas Gornje Sitno do cerkve Sv. Luke. Že od tod je lep razgled na Solin in Split.

 Sprehodim se skozi vas 

in na njeni vzhodni strani poiščem pot za planinski dom. Slikovita pot me popelje čez navpično steno,

 

prestopi mulatjero in zavijuga med številnimi skalnimi pragovi.

Kar hitro je pod menoj moja včerajšnja pot po Perunu, izhodiščna vas in Split v vsej svoji velikosti.

Pot se uravna in čez lepe travnike in borov gozdič prispem do planinskega doma Umberto Girometta.

Zadnji del poti prehodiva skupaj z domačinom iz Solina. Dopoldan je izkoristil za pohod pred popoldanskimi obveznostmi. Prijazno mi namigne, da na poteh v Mosorju med tednom ne bom srečala nikogar, čez vikend je obiska nekaj več, a veliko jih pride le do planinskega doma, tako kot on danes. Najini poti se razideta, nadaljujem skozi vse nižjo podrast in kmalu sem spet na soncu in razgledih.

Dosežem skalni greben, pot se spušča in spet sem v senci nizkega drevja in trav. Še enkrat se vzpnem in spustim, pozorno sledim markacijam, preko škrapelj in poraščenih skalnih pragov se strmo vzpnem v sedelce. 

                                        

Splezam še preko skalnega praga 

in sem na vrhu. Veliki Kabal, 1339m, najvišji vrh Mosorja. Oj, kako je lepo.

                                        

Poslednji v verigi Mosorja je Sv. Jure Kozik. Do tja je za danes predaleč, bo počakal na naslednjo priložnost😀. Spet sem povsem pozabila na hrano in pijačo, zato se previdno in počasi odžejam in okrepčam. 

Ker je nekaj dneva še pred mano, zlezem nazaj do travnatega sedelca in poiščem pot naprej. Označena pot pelje malo pod grebenom. Razgledi so tako lepi, da si glasno zapojem. 

S kotičkom očesa zaznam premikanje nad sabo in ko se ozrem, na vrhu grebena vidim nasmejanega planinca, ki mi maha in hiti po ostrem grebenu tja, od koder sem jaz ravnokar prišla. Sem pa res srečnica, kar 2 planinca sem srečala tam, kjer jih sicer ni. Pot iz senčne preide spet na sončno stran, prečim gladke skale, plezam med skalnnimi bloki....

Spustim se v sedelce, kjer na greben pripelje zavarovana pot.

Odločim se za nadaljevanje po grebenu. Delno zavarovana pot me pripelje na vrh Ljubirna, 1331m. 

V nadaljnih 10 minutah pridem do zavetišča Vickov stub.

Ker je dan kratek, bo nadaljevanje do vrha Ljubljan prav tako počakalo do naslednjič. Še enkrat se okrepčam in razgledam, zajuckati pa si ne upam, da ne prikličem še kakšnega planinca.😃 Le še kratko po grebenu, potem pa se začne strm sestop, a pot je speljana lepo, z velikim občutkom za varen sestop. 

Pridem do prve uravnave in hodim po mehki podlagi. Kako se prileže trava pod podplati!

Po rahlem vzponu spet sestopam med zaraščenimi skalnimi pragovi in čez plošče.

 

Kar težko najdem markacije, pot ni uhojena. Razveselim se starega kažipota, ki me usmeri preko skalnega praga.

od koder se odpre pogled proti morju, Perunu in na sled, ki me bo pripeljala čez to brezpotno dolinco.

Na robu planote je obilica kažipotov. Tudi s te strani je pristop do planinskega doma.

Sedaj težav z iskanjem poti nimam več, lahko celo izbiram med zelo strmo, strmo in položno potjo. Izberem slednjo, ki me pripelje na mulatjero. 

Utrujenim nogam se to zelo prileže. Sestopim do parkirišča pod stenami in skozi vas do avta. 

In sence so dolge, treba bo ...

Naslednji dan si zapovem počitek. Zapeljem se do cerkvice sv. Jurija na Gradcu, ki je imeniten razglednik na zaledje Omiša in na izliv Cetine v morje.

Visoko nad Omišem je Fortica, trdnjava, do koder iz Omiša pripelje strma pot in tudi ferata. Pred leti je bil vzpon na fortico in nadaljevanje po grebenu na najvišji vrh Omiške Dinare Kula, 863m, moj prvi stik s temi gorami.

Senca borovcev kar vabi k posedanju.

A tudi morje že diši in vabi. 

Zapeljem se v Brelo, oprtam nahrbtnik, ki ga ob prihodu na plažo takoj odložim. Voda je bistra, vabljiva, ravno prav topla in ne morem se upreti.

Kako se prileže, ko lahko plavam in plavam, nenadejano, konec oktobra! Osvežujoče in poživljajoče😀

Ko se naplavam in posušim, se odpravim na sprehod po lepo urejeni poti ob obali. Sem ob morju, a gledam skale😉. Prva je Kamen Brela, zaščitni znak in simbol Brele.

Nadaljujem in sprehodim se mimo znanih plaž, uživam v pogledih in morskem zraku.

Prav zares je slikovito. Na koncu urejene poti se vzpnem po stopnicah na gozdno pot visoko nad morjem. Postane zelo vroče. Le od zgoraj slikam plažo Dubci.

Vrnem se in poiščem svoje mesto ob morju. Še enkrat zaplavam, nato počakam, da zaplava še sonce😊

in da se gore oblečejo v večerno obleko.