Kozjak in Perun nad Splitom

Lepega vremena v septembru nikakor ne dočakam(o). Ker zapade sneg v visokogorju, iščem možne cilje južneje, a tudi tam vreme povzroča preglavice. In ko se prične jasniti, imam zemljevide in izbiro možnih ciljev že pripravljene. Pot je kar dolga in ustavim se na razgledišču Kamenjak nad Vranskim jezerom in se prepričam, da sem res že blizu morja.

Vransko jezero kljub obilnemu deževju v preteklih dneh ni nič večje kot navadno. Pas kopnega ga loči od morja, naprej pa do koder seže pogled, so številni otoki. Vstop na razledišče in cca 250m razgledne poti je potrebno plačati, a vstopnina je simbolična (3 eur). Poleg širnih razgledov proti morju in notranjosti lahko pozvonimo za zdravje ali pa naš pogled ujame še kakšno sliko. 

Tu se tudi konča križev pot, katerega vseh 14 postaj sledimo ob cesti.

Noge pretegnem še v Skradinu, malem mestu ob izlivu reke Krka v morje. 

Svojo prvo turo začnem že zgodaj zjutraj na sedlu Malačka na cesti, ki povezuje Split z zaledjem. Odpre se krasen razgled na Split in ves zaliv.

Že na prvi vzpetini je planinska koča Česmina, 499m. Oskrbnik zavzeto briše mize, saj se obeta lep dan in pričakuje lep obisk. 

Jaz kar nadaljujem v smeri Biranjac, Biranj in Sv. Ivan. Hodim ob robu Kozjaka, vseskozi z lepimi razgledi na Split, splitski zaliv in notranjost. 

Greben je porasel z nizkim rastjem, ki že dobiva jesenske barve.

Podlaga za hojo je kar zahtevna, kamenje je vraščeno v zemljo v vseh smereh in položajih. Zelo dobro se počutim v visokih pohodniških čevljih. Predvideni čas vzpona presežem. Sv. Ivan, Biranj, 631m. 

Nič kaj dolgo se ne obiram, pogledujem naprej, greben je še dooolg.

Sestopim do sedla in za nadaljevanje izberem spodnjo pot, proti Koči pod Koludrom. Sprva jasna steza se ob vznožju sten prične izgubljati. Zavoljo lepih razgledov večkrat zaidem v slepo ulico, 

potem pa le zagledam spodaj gozdno cesto. Spustim se do nje in sem ponovno na markirani poti, ki me pripelje do križišča. 

V nekaj minutah bi se lahko spustila do planinske koče pod Koludrom, jaz pa  izberem vzpon na Orlovo gnezdo. Vzpenjam se po planinski poti sem ter tja in oprezam za stezico, ki naj bi se odcepila in bi me na Orlovo gnezdo popeljala po zavarovani poti preko stene. Stezice ne ugledam in udobno ter hitro pridem do sedla 

in do zavetišča v stenah, ki so ga poimenovali Orlovo gnezdo.

Mladi planinci si pripravljajo kosilo po uspešnem vzponu preko stene. Priznajo, da je začetek malo skrit. Ker tudi meni že diši kosilo, se odpravim naprej. Ob robu stene najdem lepo označen izhod iz ferate.

Vrnem se na pot in po slikovitem, razgibanem terenu dosežem vrh Debelić.

V nadaljnih 15 minutah vzpona bi lahko dosegla najvišji vrh Kozjaka, Veli vrj, 779m, a se odločim, da se nanj povzpnem na kakšni drugi turi. Sam vrh je ograjen, na njem je vojaški radar.

Uživam v razgledih, vdihujem zrak nabit z vonjem po žajblju in ... dodobra spraznim nahrbtnik.

Po isti poti se spustim do sedla in povratek nadaljujem po planoti, med nizkim rastjem in kamnitimi hiškami.

Dosežem križ vrh lepe bele stene, ki sem jo občudovala od spodaj gor, čeprav je področje, poimenovano Bijela stijena, že za menoj.

Pogled na Sv. Ivan Biranj.

na letalo, ki vzleta

in na kal ob poti.

Večeri se že, ko se bližam izhodišču.

Pogled na prehojeni greben.

Ne odložim nahrbtnika, nadaljujem na drugo stran sedla in se vzpnem še do spominskega parka vojne za domovino 

in poiščem najlepši razgled na zahod.

Naslednje jutro parkiram v vasi Mutogras ob jadranski magistrali, povsem ob morju. Mimo hiš se po ozki asfaltirani cestici vzpnem do travnikov in vinogradov.

Že se bližam skalnemu grebenu.

Pot se povsem poravna in skozi vrtove dospem v vasico G. Podstrana.

Smerokazi me usmerijo na križev pot, ki so ga zgradili vaščani s prostovoljnim delom in prispevki ne tako davno nazaj. Sprva lesene križe so zamenjale v kamen vklesane postaje. Po njem se v 20 minutah povzpnem do Sv. Jureta na Vrbici, 450m.

Izreden razglednik, pred menoj so vsi dalmatinski otoki in celo gorstvo Mosorja ter Omiške Dinare.

Split in zaliv od V.

Ob cerkvi je miza z dvanajstimi stoli, ki predstavljajo 12 vasi Poljičke Planine.

Od cerkve nadaljujem po poti proti najvišjemu vrhu. Razgledi so res srčkani.

Križ, 533m

Sonce je toplo, vetriča ni, topla skala kar vabi k posedanju. Čez dolgo in čez kratko, nadaljujem s spustom. Do kažipota, ki me usmeri spet navzgor.

Sv. Jure na Perunu, 441m.

Tu pa so klopce tiste, ki vabijo. Ena je za zimske, druga za poletne dni, tretja za dušo, da si odpočije😊

Počivam na vsaki malo😉. Tudi na ta greben, na en vrh prej, so speljali ferato, ki so jo poimenovali Perunika. Po virih navajam, da je težavnosti C in dolga 280m. In v daljavi na prejšnjem vrhu zagledam 2 gornika. Le v sedlo se spustita in mi izgineta izpred oči. Tudi jaz se počasi odpravim. Spust in spet vzpon 

in spust v G. Podstrano, od tam po cesti do Sv.Martina in po promenadi ob obali do izhodišča. Sonce se že kopa v morju 😌.