Biokovo: Bukovac in Vošac

Biokovo je gorski masiv, ki se razprostira od izliva Cetine do izliva Neretve v morje. Na primorski strani se nad ozkim zelenim pasom poženejo visoke stene preko 1000 metrov visoko.

Iz Brele se zapeljem v Gor. Brelo in parkiram pri pokopališču. Času primerno je tam veliko biskovalcev.

Zapletem se v pogovor s prijazno domačinko in jo povprašam tudi o poti, na katero sem namenjena. Nekaj jih menda gre po tisti poti, domačini tako daleč ne hodijo. Ob glavni cesti poiščem informativno tablo. Poleg planinske poti sta v prvem delu vzpona tudi dve učni poti, ki skleneta krog pri Sv. Nikoli.

Brezskrbno se odpravim na pot. Ob učni stezi "Drevne Berulije" so informativne table, ki nam pripovedujejo o življenju nekdanjih prebivalcev v teh krajih. Grem mimo vodnjaka, cerkvice in table o gumnu,

potem pa markacije postanejo vse bolj blede, pot vse bolj zaraščena in moram obrniti. Vrnem se do table o gumnu in najdem nadaljevanje poti na drugi strani dolince in še nekaj informativnih tabel, potem pa tudi ta pot postane vse bolj zaraščena in mestoma neprijetna za hojo. A vztrajam in pridem do sedelca s kažipoti. Le nekaj korakov je do cerkvice sv. Nikole in razgledov.

S sedelca nadaljujem v smeri Bukovca. Steza se spusti skozi mešani gozd, nakar se strmo vzpne čez melišče, na koncu katerega je svež podor. Pot je že počiščena, pot mi kažejo redki možici.

Odpre se pogled nazaj, na Omiško Dinaro in Mosor. Nadaljujem mimo izvira vode, steza se strmo dviga skozi bukov gozd. Razgledov ni, levo in desno ob Bukovi Dragi so strme stene. Pozorna sem na markacije, a začutim na sebi pogled. Skozi vejevje povsem mirno in nepremično opazuje moje premikanje gams.

Nadaljujem vzpon, svet je vse bolj zaprt in tihoten. Iz žepa na nahrbtniku povlečem zvonček in ga pustim cingljati😕. Svet me močno spominja na tistega nad Novim Vinodolskim, kjer sem prvič srečala medveda😐

Kako sem vesela, ko se steza počasi uravna in se svet začne odpirati in barvati.

Pridem do planinskega doma na lepi jasi. Glede na opis poti moram nadaljevati v smeri Ščirovca do sedla in potem s sedla po neoznačeni poti na vrh. Sledim malo uhojeni poti, ki se začne izgubljati med visokimi travami. Zamočvirjen teren je ves razkopan od divjih svinj. Poizkušam v več smereh, pridem do kažipota, ki pa me napotuje le nazaj k domu ali Sv. Nikoli. Tabel za Ščirovac ni več. Vrnem se do planinskega doma.

Nanj že lezejo sence, jaz pa si zaželim sonca in za hišo najdem potko, ki me popelje na greben, na sonce, na razglede.

Vzpnem se na sedelce in v smeri proti SZ dosežem najvišji del tega odprtega dela grebena in ga krstim za Mali Bukovec. Na zemljevidu je vrisana kota 1085m. Razkomodim se in uživam v vsem, kar mi je dano.

Ko se okrepčam, pričnem pazljivo ogledovati nadaljevanje grebena proti vrhu. Tako kot na to stran bi se gotovo našla pot tudi na drugo stran grebena proti vrhu Bukovac, 1262m. Resda je greben zaraščen, a skala je ravno tako čvrsta, pobočje ne preveč strmo...

Spustim se nazaj v sedelce in opazujem v smeri proti vrhu in kmalu opazim enega možica,

 

čez čas še enega

potem postane svet vse bolj zahteven, možicev ne najdem... preračunam čas, za tak raziskovalni vzpon do vrha bi potrebovala več dneva. Misel, da bi morala skozi Medvedkovo Drago v temi, mi ni prijetna. Vrnem se do koče, pomaham gori v pozdrav in se hitro, kolikor me nesejo noge, spustim.

Pri Sv. Nikoli se odločam, po kateri poti bi se vrnila. Poskušam po drugi poučni stezi "Sridivice", ki prav kmalu postane zaraščena. Vrnem se in izberem spust po križevem potu v sosednjo dolino. Vseh postaj ne najdem, a mi prav pridejo za orientacijo pri spustu.

Kako sem vesela, že drugič danes, ko srečam drugo živo bitje na tej turi.

Dosežem gozdno cesto in po njej do asfaltirane. Še 3 km in sem na izhodišču. Opazujem in slikam goro Bukovac, ki mi je popestrila današnji dan. 

Naslednji dan za izhodišče izberem vas Makar, 200 m (višinskih) nad Makarsko. Na koncu vasi najdem markacije in po lepo nadelani in speljani poti hitro napredujem.

Ravno prav sem zgodnja, da me sonce le tu in tam že dohiti, sicer hodim v senci. Hitro pridobivam višino in razglede.

Dosežem rob planote, od koder se mi odpre pogled na brezštevilne vrhove Biokova.

Le še pol ure vzpona, a ne hitim. Ob vsakem koraku se razgledujem vsenaokrog.

Kmalu stopim na vrh Vošac, 1421m. Prav na vrhu je koča Toni Roso.

Do sv. Jureta, najvišjega na Biokovem, je še 2,5 ure hoda.

Pred kočo je družinica, ki je tu preživela 3 dni. 6-letni Vid mi razloži, da so se vzpeli na Jureta, da je to njegov najvišji vrh doslej, da je doma na Hvaru in ima tam 5, 6, 7... prijateljev, da težko čaka, da se vrnejo.... in še veliko bi mi povedal, pa se odpravijo proti Planinskemu domu pod Vošcem, do kamor se je mogoče pripeljati z avtom. V slovo mi podari limono, da se ga bom spomnila, ko bom pila limonado. Kar ganjena sem! Še malo posedim in preplavijo me spomini na bližnje. Potem pa se le odpravim. Pot je sedaj v celoti osončena in hvaležna sem za senco, ki jo ponudi nekaj gozda na poti.

Ko prispem do morja, se seveda ne morem upreti. Zaplavam in odložim vso vročino in utrujenost.

Dolgo se zadržim na obali, tako dolgo, da sonce obleče vrhove v večerno obleko, pokaže ribiču pot in se še samo osveži v morju.