nedelja, 13. oktober 2024

Potepanje po Furlaniji Julijski krajini 2. del

Naslednji dan se dogovorimo na parkirišču v Val Cimolais. Ozka, a prijetna cesta me pripelje do velikega parkirišča v osrčju gora. Med čakanjem se nagledam Cime dei Preti, 2706m, najvišje v Furlanskih Dolomitih.

Megla se dviga, dela se lep dan.



Plezali naj bi nad rečico, kjer so opremljene smeri v plezališču Ponte Compol. A rečica te dni je visoka reka  in premaknemo se v plezališče Erto, ki je pod vasjo Casso. 

Pod nami je jez nad krajem Longarone, kjer je 9.oktobra 1963 prišlo do velike nesreče. Z gore Monte Toc se je utrgal zemeljski plaz, ki je spolzel v akumulacijsko jezero za jezom in povzročil megacunami. Preko 250 m visok val je pljusnil preko jeza in povzročil uničenje v dolini reke Piave. Umrlo je preko 2000 ljudi, od tega skoraj 500 otrok, Te dni potekajo spominske slovesnosti in na cestah in pešpoteh tod okrog je zelo živahno. 

Skala v tem plezališču je povsem drugačna in kar težko se navadimo nanjo. 

Ozračje se je ohladilo, veseli smo vsakega sončnega žarka. Ogreje nas tudi plezanje težjih smeri. Od dneva pa se spet poslovim z večernim sprehodom po vasi Cimolais.




Nad dolino Cimolais je naslednje jutro jasno nebo, sonce rdeče obarva vrhove.


A mi se prestavimo kar daleč, v vas Anduins. Oblačno in megleno vreme, drugačna skala, ki ne daje občutka sigurnosti ob oprijemu.


Smeri so ocenjene precej blago. Vstop v smer težavnosti 3 zahteva kar nekaj spretnosti in poguma.

Pa vendar grizemo in plezamo skoraj ves dan. 

Večer me ujame v Val d'Arzino, v vasi San Francesco, kjer je le cerkev, gostilna, ki ne obratuje več in 5 hiš.

Naslednje jutro je megleno, peljem proti S in na sedlu Chianzutan, 954m, ujamem sonce. Ne morem, da se ne ustavim in obudim spomine na lep vzpon na Monte Verzegnis in cel krog nad planino Ricovero ter ogled kamnoloma rdečega marmorja. 


Nadaljujem skozi Tolmezzo do Moggio Udinese, kjer zavijem v Val Aupa, ki je doslej še nisem obiskala. Več ciljev je možno obiskati iz te doline, ki je slikovita v vsej svoji razgibanosti in barvitosti.

Zapeljem se do sedla Cereschiatis, 1072m. Stopim na gozdno pot, ki se v cik-caku vedno bolj strmo vzpenja. Sprva ob stenah, nato ob robu grape. Občudujem lahko jesenske barve in globino pod seboj.



Na sedlu zavijem med ruševje, čez trave in slednjič strmo po travnatem žlebu, da po kamniti rebri pokukam na vrh. Creta dal Cronz, 1664m. 

Razgledi vsenaokrog, dih jemajoči. Od najvišjega v Zahodnih Julijcih do najvišjega v Karnijcih in vse kar je vmes.




Kar dolgo posedim, da se naužijem vseh teh lepot. Pa tudi čaj in prigrizek se priležeta😉. Ob sestopu še občudujem jesenske barve.



Sestopam po daljši poti čez planini Glazzat, zgornjo in spodnjo. Nižje macesni še čakajo na zlato barvo.






Od spodnje planine stopim na cesto in se poslovim od Karnijcev. Današnji večer bom dočakala doma, saj se v naslednjih dneh ne obeta lepo vreme😔




Ni komentarjev:

Objavite komentar

Ko Kras zažari... od Cerja do Trstelja

Teden dni je naokrog, kar sem bila na Krasu in pila prelestne barve jesenskih dni. Pretekle dni je deževalo močno, posebej na Primorskem, a ...