Naslednji dan se dogovorimo na parkirišču v Val Cimolais. Ozka, a prijetna cesta me pripelje do velikega parkirišča v osrčju gora. Med čakanjem se nagledam Cime dei Preti, 2706m, najvišje v Furlanskih Dolomitih.
Megla se dviga, dela se lep dan.
Skala v tem plezališču je povsem drugačna in kar težko se navadimo nanjo.
Ozračje se je ohladilo, veseli smo vsakega sončnega žarka. Ogreje nas tudi plezanje težjih smeri. Od dneva pa se spet poslovim z večernim sprehodom po vasi Cimolais.
Smeri so ocenjene precej blago. Vstop v smer težavnosti 3 zahteva kar nekaj spretnosti in poguma.
Naslednje jutro je megleno, peljem proti S in na sedlu Chianzutan, 954m, ujamem sonce. Ne morem, da se ne ustavim in obudim spomine na lep vzpon na Monte Verzegnis in cel krog nad planino Ricovero ter ogled kamnoloma rdečega marmorja.
Nadaljujem skozi Tolmezzo do Moggio Udinese, kjer zavijem v Val Aupa, ki je doslej še nisem obiskala. Več ciljev je možno obiskati iz te doline, ki je slikovita v vsej svoji razgibanosti in barvitosti.
Zapeljem se do sedla Cereschiatis, 1072m. Stopim na gozdno pot, ki se v cik-caku vedno bolj strmo vzpenja. Sprva ob stenah, nato ob robu grape. Občudujem lahko jesenske barve in globino pod seboj.
Na sedlu zavijem med ruševje, čez trave in slednjič strmo po travnatem žlebu, da po kamniti rebri pokukam na vrh. Creta dal Cronz, 1664m.
Razgledi vsenaokrog, dih jemajoči. Od najvišjega v Zahodnih Julijcih do najvišjega v Karnijcih in vse kar je vmes.
Kar dolgo posedim, da se naužijem vseh teh lepot. Pa tudi čaj in prigrizek se priležeta😉. Ob sestopu še občudujem jesenske barve.








Ni komentarjev:
Objavite komentar