To pot peš, čeprav je sveže zasnežena. A pretekli dnevi so priklicali spomlad tudi na višje ležeče travnike. Izberem pot iz vasi Krivčevo, po kateri še nisem šla. Skozi vas se sprehodim do strmega začetka poti med kolovozom in travnikom.
V zavetju eno redkih dreves, katerega cvetje ni pomrznilo. Vse drugo je bolj žalostno za pogledati.
Nad prvo planino, ki jo dosežem po strmi hoji navkreber, se pot razcepi. Odločim se, da grem navzgor čez Kisovec, spustila pa sem bom čez Gojško planino.
V razcepu še dobro označena pot, nato pa se mestoma markacije razgubijo. K sreči je nekaj snega na poti in v snegu stopinje planinca, ki je pred menoj danes že šel po tej poti, da se na poti ne ustavljam.
Pred planšarijo se odžejam z vročim čajem, Toplota sončnih žarkov je zapeljiva, a zgoraj že slišim bučanje vetra. Nadaljujem in dosežem Malo planino.
Nadaljujem po robu, gledam, fotografiram, se oziram. Ne hitim, nič me ne priganja. Tudi veter je potihnil ali pa se zbudi le sem ter tja za kratek čas.
Rob je v pretežni meri kopen ali pa je sneg spihan tako da ni težave pri hoji.
Zapeljivo! Tudi smučati bi se še dalo. A tudi peš je prelepo.
Kar prehitro dosežem vrh Gradišče, 1666 m. Tačas pa so oblaki že prekrili večino neba, postaja hladno, le kratek postanek za požirek čaja pa spust skozi naselje in do kapelice v zavetje na prigrizek.
Potem pa malo po svoje do prvega vrha
in mimo Domžalskega doma na Mali planini, čez Gojško planino do
parkirišča pod njo.
Kar čez cesto najdem pot, nekaj časa po gozdu in snegu, nato po makadamu in kopnem na prvo planino
Le še strm spust in že sem pri avtu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar