Lepenatka

 Vremenska napoved je nesigurna. Dežja ne bo, veliko sonca pa tudi ne. Zato se kar med vožnjo odločam. Nad Menino se že zbirajo meglice, gore nad Črnivcem pa so še kar obetavne, v ozadju na zadnjo strmino celo posije sonce. Grem na Lepenatko po znani poti iz Mačkinega kota. 

V hitrem tempu po kolovozih do planine, naprej pa bi se raje sprehajala in se okrog razgledovala na Menino, pa na Kranjsko reber, a me veter priganja. 

Da se mu čimbolj skrijem, naredim pod vrhom prečko čez celo pobočje, ki je bilo letos tako lepo zasneženo, da je bila možna smuka. Na vrh pristopim iz zavetrne strani. 

Me pa na vrhu skoraj odpihne. Na hitro nekaj posnetkov in se pustim odpihniti na sedlo Kal.

Od tam pa se hitro skrijem v gozd pod sedlom, najdem pot, ki se spušča proti Sv. Lenartu, se od nje pravočasno odcepim in obkrožim goro po zavetrni strani.

Pri lovski opazovalnici si prične sonce iskati pot skozi oblake in me premami k posedanju.

Na poti do planine nekaj razgibalnih vaj preko podrtega drevja. 

Jasnine in sonca je vedno več. Malo nad avtom se na cesti greje in se niti malo ne premakne, ko mimo grem.