Menina planina

V domači regiji kljub s snegom bogati in dolgotrajni zimi ni velike izbire, ko si zaželim na pot s snegom in razgledi. Kar sama se ponudi Menina in njen najvišji vrh Vivodnik. 

Že pri kažipotu nad vasico Okrog je nekaj snega, nato pa ga je z vsakim metrom višine več. Skrenem levo. Kar precej časa hodim po cesti, odprejo se razgledi. 

Vse bolj dvomim, da je do vrha res samo 2 uri, saj se mi zdi, da se vedno bolj oddaljujem od cilja. Pa nihče še ni hodil pred menoj po zadnjem sneženju pred 3 dnevi. Gotovo bo vse shojeno, ko se moja pot pridruži tisti, ki pripelje iz vasi Golice, se tolažim. Pa sem se uštela. Le en planinec je šel pred menoj, Po velikosti noge in dolžini koraka sodeč velik moški. Poskakujem iz stopinje v stopinjo, preskakujem in preplezam nekaj podrtih dreves, se za hip ustavim in razmišljam ali bi sploh nadaljevala. Pa je pot vedno bolj zanimiva, jasno nebo vabljivo in nadaljujem. 

Prečim travnike, poslušam ptičice, pod snegom lepe rožice, nad mano slikovito nebo in ... sneži... samo hodim še in uživam v čudovitih slikah narave. Ko ne mislim več na čas, dosežem vrh res hitro.

Z vrha kar nadaljujem s spustom proti Domu. Gaz še ni narejena, markacije verjetno pod snegom, zanesem se na svoj občutek. Med drevesi uzrem Ojstrico, ki se odstre le za hip.

Na sledi naletim pri kažipotu, ki mi pokaže le še strmo navzdol. 

Izberem si mizo, posedim (na njej, ker so klopi pod snegom), uživam ob čaju, božanju sončnih žarkov, razgledih, mrzlem vetru.

Ko pa veter le postane premočan, se hitro poberem na gaz proti Biba planini. Tudi s te strani ni bilo velikega obiska.

Tudi ko z Biba planine zavijem naravnost navzdol čez travnike, še dolgo hodim po zasneženih poteh, vlakah, kolovozih. Do nekje tam, kjer preberem, da je treba hoditi za srcem!