Kotovo sedlo

Idealno vreme, super razmere, odlična družba, si lahko želimo še kaj lepšega? Ne prav zgodaj, pa tudi (pre)pozno ne od doma, ob pol osmih se nama že usta razlezejo v nasmeh, saj kar takoj pri avtu stopiva na smuči.

Po tekaški progi brez snemanja smuči, mimo koče v Tamarju in že pred deveto uro seže pogled po vsej dolini prav do vrha ozebnika in Jalovca.

Potem pa je zmanjkalo "filma". Fotoaparat je odpovedal poslušnost in ves nadaljni čas sva samo uživali ob vzponu. Sem ter tja, s srenači na smučeh, v kratkih okljukih se vzpneva čez vso strmino in pridno pridobivava višino. Še čez plazovino pod ozebnikom in že sva na sončku. V trenutku postaneta bunda in kapa odveč. Pri balvanu se odžejava in še kar se nama smeji. Iz nahrbtnika vendarle potegnem telefon in slikam. Tako širokega nasmeška ne gre zamuditi. In mogočne stene Jalovca, ki se pne nad nama, tudi ne.

V spomladanski opravi kar hitro doseževa višino 2150 m, kjer vzpon po 5 urah zaključiva. Rama je malo višje, sedlo malo nižje, za dobro smuko bo tole zlata sredina glede na čas in utrujenost nog. In še kar se nama smeji.

Dobro si odpočijeva, nadomestiva porabljeno tekočino in kalorije in uživava v pravi spomladanski smuki. Zgoraj še tako visoko, da ni vse razmočeno, pa tudi nezvoženo, spodaj že prihaja senca, da je srenec ravno prav odnjenjan, vmes pa trd, mestoma razrit, a suh sneg, ki dovoljuje lepo zavijanje brez večjih naporov. 

Potem pa le še iztek desno pod stenami, vijuganje med drevesi do koče, kjer poiščeva svoje drevo. Še zadnji požirki čaja, pospraviva odvečno obleko in opravo in smuk po tekaški progi do avta. In nasmeh bo trajal še dolgo....