Za dežjem posije sonce in seveda tudi obratno. In ko dežuje, je čas za spomine na prelepe trenutke, ko je sijalo sonce...
Še trda tema je bila, ko sem krenila od doma in nič manj trda, ko smo se odpeljali z zbornega mesta. Vožnja prijetna, a dolga. Šoferji so poleg pohodne opravili še eno turo. Pripeljali smo se na veliko parkirišče pri Rifugio Sorgenti di Piave, 1830m, ravno v trenutku, ko je na planoto posijalo sonce, Pomrznjene trave so v sončnih žarkih dobile srebrnkast lesk.
Ob njenem vznožju izvira reka Piave.
Nad gozdom se nam pogled zazre v mogočna ostenja Mt. Peralbe in njene sosede, Mt. Chiadenis in v kočo Calvi, ki stoji na izravnavi med njima.
Pri koči ujamemo sonce. Toploto izkoristimo za kratek počitek, okrepčilo in ... razglede.
Nadaljujemo po soncu in kar hitro smo v kratkih rokavih. Na križišču skrenemo levo na zavarovano pot.
Zgledno zavarovana pot nas popelje preko belih čvrstih skal in kar prehitro je je konec.
Takoj ko pridemo iz zavetja mogočnih sten, nas zajame hladen veter. A na vrhu z dih jemajočimi razgledi dobro oblečeni vztrajamo, se okrepčamo in se le stežka odločimo za sestop.
Sestopna pot, po kateri je sicer na vrh te gore pristopil tudi papež Pavel II, se spusti na severno stran in sestop nam ponudi veliko preizkušnjo varne hoje.
V sedlu se zopet ustavimo, odžejamo in razgledujemo. Glede na zgodnjo uro se odločimo še za spust in vzpon na goro pred nami Hochalpljoch, 2281 m.
Na povratku občudujemo še Mt. Chiadenis s severne strani.
Pri koči Calvi ponovno izkoritimo lepo sončno lego. V dolino se nam res ne mudi.
Le počasi se spuščamo in ne zamudimo nobenega macesna, bližnjega ali daljnega razgleda.
A pot domov je še dolga in treba se je posloviti od vseh teh lepot. Saj nas počakajo do prihodnjega obiska!
Ni komentarjev:
Objavite komentar