Tošc

Spomini na zlate macesne v Karnijcih me vlečejo. Še bi jih gledala, se sprehajala pod njimi in milim modrim nebom. Zapeljem se na Rudno polje, hitim po cesti in pod vlečnicami. Na Zlatih vodah zavijem desno. Pot dobro poznam, ljuba mi je, odmaknjena, tihotna, razgledna.

Vse manj je smrek, vse več macesnov, ruševja, skal... razgledov.

Že vidim Mali Draški vrh, Draški rob, Veliki Selišnik ....

Zavijem proti slednjemu, poskusim najti stezico, ki vodi na njegov vrh, ujamem velikega možica in nakazano potko, pa se veselje hitro konča v rušju.... Bo treba pogledati bolj od spodaj... prihodnjič! In nazaj po poti, čez Srenjski preval in Veliki Draški vrh je pred menoj.

Razgledna prečka pod Malim Draškim vrhom in na sedlu novi razgledi.

Danes prečim tudi pod Velikim Draškim vrhom. Že poleti sem težko našla stopinje do njegovega vrha med številnimi planikami, danes jih najdem še nekaj v njegovem podnožju.

Na Studorskem prevalu stopim spet na sonce in prav vroče je, ko šibam malo gori, malo doli do odcepa za Tošc.

Tod je bilo obilo avriklja spomladi. Tudi njegova jesenska podoba polepša že tako zlate travnike.

Ne hitim z vzponom, uživam v razgledih in pričakovanju.

Ko stopim na plato pod vrhom, 360 stopinj naokrog same gore.

Do vrha le še kratek vzpon. In na njem sem povsem sama. Piha, mrzlo je. Tik pod vrhom najdem kotanjo, ki ponudi nekaj zavetja in zaplato snega, da z njim pohladim vroč čaj.

Pa se končno le odpravim, saj želim še...

planino Konjšico ujeti preden zaide sonce.

Le še vzpon do markirane poti 

in kar kmalu zaključim zjutraj začeti krog na Rudnem polju. Še en prekrasen dan v naravi, ko me spomin nanj greje v temačnih dneh.