Struška

Pa le pohitim, da ujamem sonce, ki pride izza gore, ko stopim na travnike za domom Pristava.

Kjer je senca, so travniki lepo pokriti s snegom, kjer pa je sonce večji del dneva, pa je sneg odžuborel. Komaj še najdem toliko snega, da dosežem cesto brez snemanja smuči.

Lep sprehod po cesti, ki je, z redkimi odseki, lepo v senci in še bogato obložena s snegom.

Pri ostrem levem ovinku grem kar naravnost po kolovozu, zato pa se vzpnem do Pustega Rovta po strmi poti skozi gozd. Na Pustem rovtu se Golica na ogled postavi.

Samo trenutek za razglede in žejo in kar nadaljujem po cesti do Belske planine. Sonce greje vse močneje, pobočja se bleščijo. Vajnež in Stol.

Proti vrhu. Upočasnila sem, vroče je in prileže se razgledovati.

Vidljivost te dni je slaba.

Kot zid se predme postavi velika opast. Smučina jo lepo obide po desni.

Do Triglava pa le seže pogled.

Na vrhu kar dolgo posedim. Ko se odpelje vejča skupina smučarjev, zavlada lep gorski mir. Uživam v soncu, miru, razgledih, pa obilo čaja se tudi prileže.

Enkrat se je pa le treba spustiti. Pogled nazaj na polikano smučišče pod Struško.

Ciljna ravnina. Kar prehitro sem nazaj pri avtu.