Bolj ko jo spoznavam in odkrivam njene skrite kotičke, bolj me privlači. Le kam so peljale tiste sledi preteklič tam s tiste prve uravnave.... se sprašujem in ko se naredi lep dan, sem ponovno na poti na Volovljek. Spet sreča s parkiriščem in s smučmi že hitim čez travnik nad sedlom. Tokrat sonca še ni, sem prezgodnja.
To pot se lahko nagledam in poslikam vse vršace naokrog, saj na vrhu ni niti sapice. Vrh je spihan, med smrekami pa me spet čaka obilica uležanega pršiča. Po mehkem spustu spet nataknem kože in se napotim proti Tihi dolini. Po zadnjem sneženju tod še nihče ni hodil, zato me objame posebno zadovoljstvo. A le za kratek čas. Že za prvo vzpetino srečam smučarja, ki se iz smeri Tihe doline vrača.
Potem pa klepetu ni konca vse do vrha Gradišča.
Sošolca preganja čas in se hitro odpravi, jaz pa popijem le nekaj čaja, da osvežim suha usta in se počasi z užitkom, iskaje najboljšo podlago, spustim v Tiho dolino. Privoščim si prigrizek. Neskončno lepo, tiho, mirno. Gibanje in počitek, dihanje in razgledovanje, vse je eno samo veliko čisto veselje.
Spet nataknem kože in se vzpnem do sedla, kjer pa se že čuti veter, ki prinaša spremembo vremena.
Hitro odvijugam skozi tesen prehod na zratrakirano pot, ki me pripelje na parkirišče za Ušivcem. Sneg na poti se izmenjuje, od pomrznjenega do ojuženega do Rakovih ravni. Po pešpoti, ki že zmrzuje, saj je sonce stopilo ves sneg s smrek, se nekako prebijem. Naredim še nekaj zavojev po travniku nad sedlom in že sem pri avtu. Dan, ki se ga bom spominjala znova in znova.
Ni komentarjev:
Objavite komentar