Vrhovi nad Soriško planino

Daleč je, daleč.... a tako prijazna, tura po vrhovih nad Soriško planino. S parkirišča se držim strogo desno in ob vlečnici ter skozi gozd dosežem mulatjero, ki zavije ostro desno. Nadaljevanje je lep sprehod z obilo sonca in čudovitimi razgledi na Karavanke, Julijce in proti morju.

Če le razgledov ne zakrije megla. To pot je vse od grebena proti morju v morju megle.

Nad karavlo se vzpnem na vrh Šavnika, se v nekaj lepih zavojih spustim na sedlo Vrh Bače in vzpnem na Slatnik.

Megla je vse bližje in vse višje.

Pogled na Črno prst.

Ob vzponu valovanje megle in snega.

Še pogled na vse strani pred spustom na sedlo pod Lajnarjem.

Tu pa me zajame gosta megla. Vidim le še trdno podlago pod seboj, v kateri pa je velik odtis. Ni videti kot pasja šapa.

Misel na vzpon do vrha Lajnarja opustim, vzpnem se le toliko, da ujamem smučišče, po katerem se pripeljem do avta. Na parkirišču spet sonček, vrhovi nad planino pa so videti takole:

Četudi so vrhovi prijazni, enostavni, ne bi bila rada na njih, ko jih zajame gosta megla.