Pozno od doma, pa vendar še ulovim parkitišče na Podvolovljeku. Mraz in veter me prepričujeta, da bi bilo bolje ostati doma. A ko zapnem smučke in se povzpnem le malo nad sedlo, mi je že toplo in pri srcu lepo. Sonce oblizne vrhove nasproti.
Zadovoljno in lagodno se vzpenjam in uživam toplo sonce. A malo pod Gojško planino me ujame prvi veter, ki je vse močnejši. Planina, sicer prijazna in zavetna, danes ne nudi zavetja.
Hitim na vrh Bukovca, na hitro slikam in se spravim v zavetje za debelo smreko. Snamem kože in se potopim v debelo mehko snežno odejo med smrekami.
Le kratka hoja in spet spust med smrekami in do ceste. Sonce spet greje toplo. Na Bukovec me ne vleče več, a zadnji spust od planine do ceste je bil tako dober, da bi ga veljalo ponoviti. Kože gor in do parkirišča za Ušivcem, pa kar skozi gozd na zratrakirano pot ter po njej do zavetja. Privoščim si čaj in le kratko se še vzpnem, spet hitro snamem kože in uživam v vijuganju med smrekami in po strmini do ceste.
Nato pa me čaka le še lagoden spust po cesti in zratrakirani poti do avta. Na sedlu me veter spet opomni, da je zima in da mi je njegovi moči navkljub spet uspel en čudovit dan.
Ni komentarjev:
Objavite komentar