Golni vrh in Lavrovec

 Ob vikendih me ne vleče, da bi se drenjala, zato si raje poiščem kraje, kjer lahko uživam v naravi in miru. Veliko je tudi še kotičkov, ki jih sploh ne poznam. In ob odkrivanju sem vedno znova navdušena.

Spet sem bila pozna in v dolini, od koder sem imela namen začeti pot, ni bilo možnosti parkiranja. V polhograjcih je parkirišče že v kopnem težko najti, sedaj pa, ko je ob cesti še narinjen sneg, sem se morala kar potruditi. Dol in gor in še enkrat dol in gor, pa sem le našla prav idealno izhodišče. Na sedlu med dvema hribčkoma. Lahko sem obiskala kar oba. Prav od avta se je pričela gaz, ki me je skozi gozd in čez širne planjave pripeljala na Golni vrh, 962 m.  Že pri avtu je bila snega za smučanje, proti vrhu pa sama puhasta belina. Kar žal mi je bilo, da nisem imela smuči s seboj.

Na slemenu, ki me je popeljalo do vrha, sem se razgledala po KS in Julijskih Alpah, ki so se svetile v s soncem obsijani belini.

Toplo sonce, mir, nadvse prikupno okolje sta me kar popeljala naprej in navzdol, kjer je bila vpisna knjiga, novoletna smrekica, ptičja krmilnica in nekaj domačih pohodnikov, vsi nasmejanega obraza in prijazne besede.

Sledila sem gazi, dokler se ni prelomila strmo navzdol in v senco.

Pogled proti zahodu pa je že naznanjal poslabšanje vremena. Oblačnost je prav kmalu dosegla tudi mojo pot.

Malo pred vrhom sem sledila gazi, ki me je pripeljala do enega od številnih bunkerjev v Rupnikovi liniji.

Neprijetno je pričelo pihati in kar hitro sem se spustila ter mimo avta nadaljevala na Lavrovec. 

Med potjo se je med smrekami pokazala cerkev sv. Andreja na Planini, s sedla pa v celi svoji podobi.

Neizmerno tišino je med vzpnom zmotila le jata ptic.

Cerkev, ki sem jo gledala od daleč, sem domov grede še obiskala.