To pot narekuje izbiro kar vreme. In ker se v prihodnjih dneh obeta otoplitev, pohitim, da lepi Bevkov vrh še ujamem v zimski obleki. Začnem s smučmi na rami, pa ne za dolgo.
Hitro dosežem zasnežen kolovoz in skozi gozd pridem do prvih lepih travnikov. Mraz še vlada na senčnih pobočjih. Pod smučmi škripa, ko režem smučino in cikcakam proti prvemu vrhu.
Na slemenu pa je bil že veter na delu.
Kar naprej med ostalimi sledmi in spust do prvega zaselka, pa spet vzpon po senci in soncu in veselje ob misli na spust.
Od lepote in samote se mi nariše cela pravljica. Mi kdo sledi s pogledom?
Ali so se vsi že zarana skrili v zavetje gozda?
Kaj prav vidim Matajur?
Sem morda prepodila nekaj velikega, rjavega, kosmatega? Sledi so prav sveže, ni se jih dotaknilo še niti sonce niti veter.
Z vrha čudovit razgled.
A me kar potegne in se spustim proti severu. Prvič in
še drugič. A veliko ostane še nedotaknjenega.
Še nekaj trenutkov na vrhu, potem pa najprej spust po prvem pobočju, ki je močno razrito in zmrznjeno, vmes pa skorja, ki se predira. Od tam naprej pa le še brezskrbno vijugam.
Nizam številne zavoje, da ne bi bilo prehitro konec.
Vzporedno sled vzpona in spusta.
V zaselku nataknem kože na smuči, se povzpnem na poslednje sleme po sledeh v snegu
in odvriskam do kolovoza. Šele tu srečam dva planinca, ki se vzpenjata.
Ni komentarjev:
Objavite komentar