Lepenatka

Ves pretekli teden sem opazovala lepo zasneženo piramido, zasledila zapis o dobrih razmerah, povprašala o razmerah na cesti in se odločila, da Lepenatko obiščem tudi v zimskem času na smučeh. Z avtom nisem vztrajala do konca ceste, parkirala sem ga takoj, ko se je ponudilo mesto zanj. Mimo kmetije jo maham že na smučeh. Pred vrati kmetije so prislonjene smuči, srečam gospodarja in njegovega sina, ki mi prijazno povesta še nekaj napotkov za najboljši spust. 

Skozi njihov sadovnjak, čez potok in ob robu travnika pelje lepo potegnjena smučina. Za kratek čas na cesto, pa kmalu preko nje in v breg do kolovoza.

Kolovoz lepo zasnežen, mestoma že zglajen od številnih smučarjev, ki iščejo belo opojnost, me pripelje  na planino, od koder že vidim vrh.

Ležerno napredujem po kolovozu navkreber, razgledi se odpirajo na štajersko in gorenjsko stran.

Kot na dlani je Kašna planina in vrh nad njo.

Ne hitim, uživam v hoji in razgledih. Pa vseeno kar prehitro pridem na vrh. Sprehodim se po slemenu in vpijam slike. Pogled seže vse do Snežnika.

Ko pa oblaki dohitijo sonce in mu jemljejo moč, se vendarle odločim za spust. Kljub številnim smučinam najdem še nekaj povsem nedotaknjenih kotičkov. Ustavim se na planini in se gori zahvalim za lep dan, ki mi ga je podarila.