V snegu in soncu

Ko sem v letošnjem letu prvikrat obiskala Kranjsko reber, me je sprejela z gosto meglo. To pot pa je pričelo močno snežiti, ko sem na Črnivcu obula pancarje in nataknila smuči. Pa saj je tudi sprehod v sneženju posebno doživetje, če ne bo ponehalo, grem pa samo do Kašne planine, se vzpodbudim. Ne prehitro, počasi pa tudi ne,  se vzpenjam po cesti in po njej tudi kar nadaljujem,

Nad Menino se jasni in megli, odvisno na kateri konec jo pogledam. Prevlada megla in sneženje, jaz pa pridno telovadim čez prepreke, s katerimi sem se seznanila že pretekli teden. A nekaj njih so planinci že umaknili in naredili prehode, tako da mi smuči ni potrebno sneti.

Meegla se dviguje in tam preko zagledam znanko izpred 2 dni. Vsa lepa, v nov bel plašč odeta.

Tam doli globoko prepoznam travnike, čez katere sem hodila in uživala.

Ko pa izza ovinka zagledam Kašno planino, se izza lipe smeji sonce.

Pogledi vse bolj segajo v daljavo, vse več je modrine na nebu.

Ko prispem na vrh, se Raduha koplje v soncu. Kamniške so še zavite v meglo, tudi nad Veliko planino so še debeli oblaki.

Nič ni toplo, zato le snamem kože in se odsmučam v zavetje koče na planini.

Odžejam se in opazujem odstiranje oblakov in meglene zavese. Ponovno se odpravim na vrh, ki ga dosežem v soncu in s pravljičnimi pogledi.

Čez Lepenatko in Dobrovlje se vidi celo do Uršlje! O, kako mora biti tam lepa smučarija te dni!

Zasanjam se kar za dolgo, toplo sonce me greje, spomini ponesejo v dalj. A naposled le odvriskam po belih pobočjih do planine

in pod njo do sedla

in po znani smučini do izhodišča.

Prej pa še nekaj drobnih utrinkov in 

skorajšnje slovo še enega lepega dne.