Mrzlica

Spet ena taka, spotoma. Prelepa, nenačrtovana. Na Mrzlici sem bila nazadnje v otroških letih, ko smo knapovski otroci za nagrado lahko šli s Kala na Mrzlico na Cockto... Vsa v belo oblečena, z izjemnimi razgledi, spet od Snežnika do Triglava, od Uršlje do Ojstrice, od Boča do Kuma... in mrrrzla.

Pot lepa, slikovita, poučna. Navzgor sva šla po shojeni poti po grebenu, navzdol pa v pretežni meri po cesti, ki je bila do Marije Reke zasnežena.

Srečujeva turne in alpske smučarje, sankače z otroci, sprehajalce, tekače. Pa vendar nimava občutka, da sva na obljudeni poti. Le okrog planinskega doma, kjer brezbrižni planinci kljub temu, da so na voljo koši za smeti, smeti odložijo kar tam nekje, pod mizo ali za vogalom. Res žalostno...

Kljub mrazu se obirava, da se prikradejo poznopopoldanske barve.

Le še pomahava v slovo in odhitiva na toplo.