nedelja, 28. september 2025

S kolesom čez hribe in doline v Brkine

V notranjosti obetajo oblačno in megleno vreme, na obali burjo. Tam nekje vmes bi morda našla košček modrega neba in prijazne temperature. Parkiram v Divači, vsi mimoidoči so v bundah in vem, da to ne bo taprava. Spomnim se pohajkovanja po Mitskem parku Rodik,

ko sem se tja pred časom zatekla pred burjo. Zapeljem se na ŽP Rodik in na sončku je prav prijetno. Stari del vasice je stisnjen pod hrib Ajdovščina, 804m, kjer je ohranjena ena najstarejših antičnih višinskih postojank in kjer čez kamniti prag vstopimo v mitski svet. Jaz pa to pot zajaham kolo in se zapeljem "zgolj" po ulicah starega dela vasice do cerkve Sv. Trojice


in mimo nje v naslednjo vas Slope. Zavestno se ne upeham v strmi klanec, ki bi me pripeljal do skrite  cerkve Sv. Križa in se raje prepustim lepemu spustu preko travnikov do vasi Tublje. Skoznjo najdem prehod, da se izognem glavni cesti in že se vzpenjam proti Brezovici.


Prijazno urejena počivališča vabijo k razgledu in počitku, jaz pa se ustavim šele pri cerkvi Sv. Jurija, kjer je imeniten razgled na vas Brezovica.


Vas je vmeščena v zavetje okoliških hribov in ima povsem svojstveno klimo. Mene že po kratkem postanku prične hladiti in nadaljujem z vzponom skozi Gradišico v Artviže. Cesta je prijazno speljana tudi za kolesarje, vedno bolj razgledna, s tem pa vedno bolj izpostavljena vetru😛. A ob razgledih na bogato obložene jablane in kostanje

hitro napredujem in 

se ustavim šele pri Sv. Socerbu nad vasjo.

Zelo razgledna točka ponudi lepe poglede na vse strani neba😀.

Mene veter preganja naprej, a me zapeljejo debeli kostanji v zavetju.


Naddalje se prepustim lepemu in dolgemu spustu, ki ga prekinem za ogled vasic Ostrovica, Misliče in Vatovlje, kjer postojim in se pogrejem ob cerkvi sv. Jurija.


Cesta gre še kar navzdol in skozi Vareje sem hitro v vasi Barka. Vas je zatrpana z osebnimi avtomobili, glas o dobri gostilni se je razširil daleč naokrog. Še kolesa ne morem nikamor nasloniti in na drugi strani vasi poiščem makadamsko cesto, ki me v spustu skozi gozd pripelje v lepo vas Zavrhek.


Zavijem na glavno cesto proti Matavunu in hitim kolikor (še) zmorem😅, da se čimprej spet odcepim na makadamsko cesto, ki me v lepem vzponu in spustu pripelje v Dane pri Divači.

Odpre se pogled na Nanos.

Jaz pa le še skozi Pared in Kačiče in

že sem spet v Rodiku.

Tudi za ponedeljek je napovedano lepo in suho vreme. Kar nadaljujem z raziskovanjem Brkinov. Začnem v vasi Pregarje in si ogledam središče



ter ogrejem kolena. Že takoj me čaka vzpon do cerkve Sv.Trojice na slemenu.


Slemenska cesta je zelo razgledna, kolo kar samo teče, jaz le uživam. Mimo Gabrka v Rjavče in v Tatre. Nizajo se kapelice, cerkvice, cerkve in razkošje razgledov.




Tik preden se cesta prevesi kar strmo navzdol, še ujamem pogled na cerkev Sv. Marije Magdalene v Kozjanah.

Strm spust in že sem prav tam.

Nadaljujem po makadamski cesti, ki se spušča, spušča in spušča prav do reke Reke. Tam obrnem na asfalt in se začnem počasi vzpenjati proti vasi Suhorje. Na začetku vasi posedim pri kapelici pod lipo in odpočijem roke.


Zapeljem se skozi vas

mimo cerkve sv. Miklavža

in spet sem na makadamu. A vožnja je prijetna, vzpon je prijazen... in kostanji so polni in zreli😉.

Ko prikolesarim do pomnika strmoglavljenemu pilotu, 

se spet lahko razgledujem. Kapelica, sadovnjaki in bajer, na katerem ujamem nekaj prelepih lokvanjev, napovedujejo naslednjo vas - Ostrožno Brdo.



Bajer, drevesa, klopce vabijo k počitku.

Še vedno sem na makadamu, a tudi sicer bi ob teh prelepih razgledih vozila počasi.



In kar prehitro sem na izhodišču današnje prelepe kolesarske ture😊.




nedelja, 14. september 2025

Ko si zaželim na morje...

Čeprav sem bila včasih prava morska deklica, me počitnice na morju v pomenu poležavanja na plaži ne pritegnejo. Letos je bilo moje poletje malo posebno in si sproščenih počitnic na morju prav zaželim. Vonj po morju in borovcih, ležanje na plaži in predajanje toplim sončnim žarkom, poslušanje pomirjujočih morskih valov, branje knjige v senci dreves.... A se mi že po gostoti prometa na avtocesti proti Dalmaciji zdi, da ne bo vse tako kot sem si želela.

Premor med dolgo vožnjo naredim v Kuterevu, kjer je zavetišče za mlade medvede. Dobro pretegnem noge, ko se sprehajam med kletkami. Le težko jih najdem, pred vročino in po kosilu se skrivajo v grmovju. A ko se pokažejo, mi ne zgledajo zadovoljni.



Tam nekje pred Zadrom zapustim avtocesto in začnem iskati prosto mesto v kampu in dobim ga šele v petem. Pogodim se za mesto ob morju, čeprav je namenjeno parkiranju. Vonj in valovanje morja ter čudovit sončni zahod povsem preglasijo ropot prometa😊.



Že ponoči mi po glavi hodi misel, kje bom našla miren kotiček ob morju kot sem si ga zaželela? Tod je še toliko turistov kot sredi sezone! Najdem ga naslednji dan blizu Šibenika, kjer sem kot otrok preživela mnoge dni. A le za dve noči! 


Sonce, mir in morje užijem s polno žlico. Pozno popoldan zajaham kolo in prekolesarim bližnjo okolico.


Čoln, ki pripelje iz Šibenika, je prav tak, morda celo isti kot tisti, s katerim smo se na kopanje pripeljali, ko sem kot otrok bivala z očetom v Šibeniku.


Sledi umirjanje na plaži😌.

Ker se obeta vroč dan, že zgodaj zjutraj zajaham kolo.

Sprva po asfaltu, nato mimo ruševin cerkve po dobrem makadamu 

prikolesarim do morja pri vasi Srima. Prebudim galebe in nadaljujem ob morju 

do Vodic, ki so zame neprepoznavne. Včasih le nekaj hišk in konoba, danes mondeno turistično naselje.

Lepo urejena kolesarska steza me pripelje v Tribunj. Sprehodim se po starem delu mesta, obkrožim vzpetino, na kateri je cerkev sv. Nikolaja.



Najdem lepo makadamsko pot, po kateri dosežem od množic umaknjeno uvalo Sovlja.


Tu bi zlahka ostala....v Tribunj se vrnem po drugi poti, skozi Vodice in Srimo vozim vseskozi ob obali, vročina je že na delu. Pri Srimi najdem drugo makadamsko pot, a mi je skoraj žal. Občasno stopim s kolesa. Zato toliko bolj prija morska kopel in počitek. Zvečer si privoščim sladoled in sončni zahod.


Naslednje jutro pa spet na lov za kakšnim prijetnim mestom v kampu. Ko si pogledam kar nekaj kampov in bi vsepovsod lahko bila le daleč stran od morja, imam morja dovolj. Zapeljem se v Knin in si ogledam Kninsko trdnjavo.





Pogled mi vseskozi uhaja na Dinaro.



Nekega dne si želim tudi tam prehoditi kakšno pot. Danes pa zajaham kolo in se po nasipu, ki v nadaljevanju preide v lepo stezo, ob reki Krki, zapeljem v vas Kovačič. Odcep me napoti navzdol in po tlakovani poti se znajdem pred nenavadno steno, preko katere pada slap Krčič


Kadar je vode obilo, je slap širok do 30 m in visok 22m. Slap se izliva v enega od treh izvirov reke Krke
Visoko nad sabo opazim cesto, poiščem njen odcep in naredim sliko še od zgoraj. 

S kolesarjenjem kar nadaljujem po Napoleonovi cesti, ki vseskozi spremlja strugo potoka Krčič prav do njenega izvira. Ob visoki vodi potok naredi še drugi in tretji slap in teče pod Napoleonovim mostom. Jaz pa moram obrniti, saj na kolesu nimam luči😉. 

Naslednji dan zavijem na železniško postajo Zrmanja, kjer je začetek poti na zanimiv vrh v Liki. Vršni greben je viden od daleč, sam vrh se skriva v nadaljevanju. Večinoma je prekrit s travniki.

Ko prehodim spodnji, z grmovjem zaraščen del, mi družbo delajo vetrnice, krave in nenavadni liki😀.


Hladen veter se prileže, saj bi bila hoja po prostranih travnikih (pre)vroča😅. Prav hitro sem na vrhu Poštak, 1425m.

Na sestopu mi družbo delajo ovce. Tudi veter vztraja in hvaležna sem mu.

Naslednji dan začnem na Baškim oštarijama. Začrtam si drugačno pot, pa me prijetna senca zvabi na Premužičevo stezo, ki v tem delu vseskozi poteka skozi gozd in je na poti prijetno hladno. 

Le zadnji del vzpona sem izpostavljena soncu.

 Visibaba, 1161m. 


Vrh je mala planota, s katere so širni in krasni razgledi na vse strani.

Vračam se po isti poti in v daljavi čutim vročino, ki kar puhti od grebena, ki je bil moja prva izbira. Bo počakal do naslednjič😀


Danes mi je prijal hlad in vonj gozda.



Pozno popoldan se zaklepetam z domačinom, ki mi natrese nekaj idej za kolesarjenje po Velebitu😃.

A naslednji dan zopet izberem pohodniško turo, ki me skozi hlad gozdov severnega Velebita po slikoviti poti pripelje na Veliki Kozjak, 1620m.




Vračam se čez Obli Kuk, 1515m.


S te strani V. Kozjak izgleda kot prijazna ovčka. Povratek mi popestrijo še bližnji razgledi. 




Poslednji dan moje poti z morja domov obiščem še Gorski Kotar. Pričnem na železniški postaji Skrad in se spustim globoko do izvira reke Curak. Zeleni vir je slap nad njim.



Spustim se do planinskega doma in se vračam skozi Vražji prolaz. To je kanjon, ki ga je izoblikoval potok Jasle. Skozenj je speljana zavarovana pohodniška pot.



Na koncu kanjona je Muževa hiža, votlina, v kateri bivajo netopirji.

Pot, ki se vzpne nad votlino, me pripelje na lepo gozdno pot in po njej pridem do izhodišča. Le še urco vožnje imam do doma in iztekle so bodo moje "morske" počitnice 😊. 















Ko Kras zažari... od Cerja do Trstelja

Teden dni je naokrog, kar sem bila na Krasu in pila prelestne barve jesenskih dni. Pretekle dni je deževalo močno, posebej na Primorskem, a ...