Jezero Iseo se nahaja v Italiji, v Lombardiji, zahodno od jezera Garda. Je precej manjše in po nekaterih virih naj bi bilo tudi manj obiskano kot slavna Garda. A že moj prvi stik me opozori, da so informacije stvar predstave in predstavitve. V nedeljo popoldan, ko se pripeljem do prvih vasi blizu jezera, vse vrvi od množic obiskovalcev, športnikov in raznovrstnih prireditev. Zaman iščem prosto parkirišče. Ko se promet v smeri proti jugu povsem ustavi, se v trenutku odločim, da grem jaz kar takoj na severni del jezera. Le stežka se prebijem nazaj na glavno prometnico in vozim, dokler ne zagledam ob cesti izogibališča, kjer se ustavim. Po premisleku se odločim, da nazaj ne grem, četudi to povsem spremeni moj potovalni načrt. Začela bom torej na koncu😀. Zapeljem se v Costa Volpino, kjer je vse mirno, ob reki najdem lepo parkirišče in si
oddahnem ter potešim žejo, lakoto in utrujenost po dolgi vožnji. Tudi odločitev za raziskovanje naslednji dan ni težka.
Zbudim se v čudovito jasno jutro z razgledom na gore. Prav na koncu Valle Camonica, ki se odpira pred menoj, ugledam gore z ledeniki nad zelenimi polji koruze😊
Zajaham kolo in skozi Costa Volpino odkolesarim proti kraju Lovere, ki velja za enega najlepših mest v Italiji.
Skozi center se skušam dvigniti čimvišje, da bi videla čimveč jezera, pa moram kmalu sestopiti s kolesa. Ulice so prestrme za prijetno kolesarjenje. V smeri proti V ugledam Pisogne.
Vrnem se na obalo in kolesarim ob njej do vasi Castro. Pred menoj zraste mogočna stena prav iz jezera. Ozka cesta mora zaradi teh sten skozi mnoge predore in useke, kolesariti bi morala skupaj z avtomobili. Raje se ustavim in zazrem v dalj.
Počasi se vrnem od koder sem prišla in nadaljujem ob reki Oglio do kraja Rogno, kjer prečim reko in se po njenem levem bregu vrnem do jezera v kraju Pisogne. Nič kaj dolgo se ne zadržujem, vleče me k vodi, kjer so razgledi najlepši, sonce sije najtopleje in kjer ni mestnega vrveža. Kolo teče tiho in jaz uživam v tišini in razgledih.
Pogled mi vseskozi uhaja tja preko, od koder sem prišla, kjer se mogočne stene dvigajo iz jezera.
Nato steza prične vijugati ob zanimivih stenah in me vso prevzame.
Ko se stene umaknejo, pogled obstane na otočkih sredi jezera. Največji je Monte Isola, visok 558m, vrh katerega je svetišče Madonna della Ceriola. Nanj vozijo trajekti, a zame je danes prepozno.
Na jezeru sta še dva otočka: Isola di Loretto in di San Paolo, ki sta v zasebni lasti. Ko se sprehajam po kraju Marone, v objektiv ujamem še enega od njiju.
V karju slavijo 530 obletnico, kar je Leonardo da Vinci obiskal območje jezera Iseo in okrog leta 1510 izdelal zemljevid tega področja.
Po mnenju nekaterih strokovnjakov je za ozadje svojih slik uporabil prav tukajšnje gore.
Ujamem še nekaj utrinkov tega prisrčnega mesteca
in šibam nazaj ob vodi po isti poti. A pogledi so drugačni. Pred menoj se proti severu odpira Valle Camonica, na koncu katere se bleščijo ledeniki tritisočakov skupine Adamello Presanella.
Ustavim se v Pisognu in se ujamem v njegovo barvito razpoloženje.
Naslednji dan začnem s kolesarjenjem v Darfo Boario Terme. V informacijski pisarni se pozanimam o kolesarski stezi ob reki Oglio.
Nuova, tutta asfaltata! pravijo dekleta.😀Zajaham kolo in najprej odkolesarim del do vasi Rogno, da ga v navdušenju nad novim ciljem mojega potepanja ne pozabim.
Nato se ravnam po pridobljenih informacijah in zavijem v Montecchio, na levi breg reke. Vas se ponaša z velikim kamnitim mostom iz leta 1686. Zidan je iz granitnih blokov in ima en sam velik lok. Nekoč je povezoval vas s srednjeveškim gradom na griču Monticolo. Njegov kamniti lok in elegantni cerkveni zvonik v ozadju je ena od prepoznavnih podob te doline.
Nato odkolesarim ob reki navzgor, kjer naj bi bila kolesarska povezava lokalnega značaja. Nekaj časa je tlakovano, nato shojeno, nato vse bolj zaraščeno.... nak, tole že ne bo v redu, očitno lokalna pot ni (več) uporabljana, ko pa je na desnem bregu imenitna asfaltirana steza! Obrnem se in se skozi vas vrnem do DB Terme ter nadaljujem, kjer sem pred kako uro zavila s kolesarske poti. Sprva pod vrhom Monticolo, ki ima veliko imenitnih sten, v katerih se svetijo svedrovci😊. Pod njim je tudi veliko arheološko najdišče.
Kjer se grič konča, je zapora steze. Nanjo se ne oziram, saj so vidne sledi koles. In čez nekaj sto metrov, ko odpeljem nekaj MTB vložkov, spet dospem do asfalta. V nadaljevanju prija hlad reke in goste sence.
Nič me ne vleče v vasi ob cesti, spet se vrača vročina. Dotaknem se vasi Cividate Camuno in peljem naprej v hlad. Moj pogled večkrat zatava po pobočjih nad dolino.
Ko najdem klopco tik ob reki, se odpočijem in nekaj malega okrepčam.
Ko meljem in meljem, se tudi v glavi zbistri misel, da že nekaj časa pravzaprav vozim po grobem makadamu ali pa zelo finem pesku, ki ga je očitno naplavila reka. Preverim zemljevid in se prepričam, da sem na pravi poti. A dovolj bo za danes, nazaj se vračam po drugi poti 😀. Zavijem strmo navkreber v vas Breno. V centru se ne mudim dolgo.
Tam prav na vrhu griča me vabi grad. Do njega vodi strma cesta, tlakovana s kamni, ki so zglajeni do sijaja. Optimistično poženem kolo v breg, pa hitro sestopim z njega, da se me ne bi otresel sam😉. Z veliko vztrajnosti, trme in moči potiskam kolo v strmi breg😕. Pametni popustijo in na prvi uravnavi mojega konjička privežem ob stojalo ter nadaljujem peš in brez kolesa.
Uau, splačalo se je. Kakšen razgled!
Grad je bil nekdaj mogočen, mogočne so že njegove razvaline!
Arheologi so našli ostanke bivanja na tem griču iz neolitskega obdobja, sam grad je nastajal v daljšem obdobju od 12. do 16. stoletja in je sestavljen iz več stolpov, palač, obrambnih zidov in dvorišč. Nadzoroval je pomemben prehod po dolini in dograjevali so ga različni gospodarji doline.
Kar vrtim se v krogu in ogledujem zidove in stolpe, ki vsak pripoveduje svojo zgodbo. O sestopu po tisti strmini raje ne obujam spominov, a si v centru Brena za nagrado privoščim odličen sladoled. In celo k mizi se usedem, kar ni ravno v moji navadi😇. Ko se umirim in ohladim, nadaljujem s kolesarjenjem po cesti po lepem razglednem hrbtu. Smer: zlat kip, ki sem ga videla že daleč iz doline. S ceste spet zavijem v neko strmino, se spretno ognem avtu, ki ravno pelje navzdol in prikolesarim vse do zlatega kipa Kristusa Kralja na Colle di Cristo Re.
Ni mi prijetno, odpeljem kolo na parkirišče in naredim še en krog. Ob kipu je nenavaden pomnik.
Na levem stebru so navedene fronte Rusija, Grčija, Albanija, Jugoslavija, Nemčija in Zahodna fronta osvoboditve, na desnem stebru Vzhodna Afrika, Severna Afrika, Grčija, Kefalonija in Španija. Znabiti, da je to pomnik vsem padlim vojakom te doline v vojnah 20. stoletja. Veliko je takih pomnikov, Italijani se z velikim spoštovanjem spominjajo padlih. Ogledam si še kapelo svete Marije Magdalene.
Osupnejo me izjemne stropne in stenske poslikave. Nastale so v 16.stoletju in vsebujejo globoko simboliko in versko sporočilo. Kako rada bi še tu postala in si ogledovala te izjemne freske. A žal me ura že močno priganja. Spustim se v mesto Bienne, ki si ga bom morda ogledala ob naslednji priložnosti. Skozenj najdem prehod in imeniten spust do kolesarske steze, ki jo "ujamem" v Cividate Camuno. Nato pa le še po znani poti mirno poganjam pedala ob toku reke.
Na izhodišče v Darfo Boario Terme prispem že v mraku, ko v cerkvenem zvoniku prižgejo luč in zvonovi vabijo k poslednji maši.
Ni komentarjev:
Objavite komentar