Na novo pot me povabi srce, narisano vrh vzpetine.
Da najdem pot do srca, se moram potruditi. Začnem po asfaltu, potem pa dobro oprezam za začetkom poti. Dvakrat zgrešim, v tretje imam srečo. Vidim domačina s psom, ko izgine v grmovju. Pohitim za njim in po nekaj korakih najdem potko, ki se dviguje kar strmo. Ko se pot uravna, pridem do razcepa in tam me pričaka domačin, ki mi je odkril začetek poti. Izmenjava nekaj besed in pove, da mu lahko sledim, saj imava isti cilj. Pot postane še bolj strma in iz grmovja prideva pri spodnjem delu srca.
Pobočja so vsa rumena od številnih trobentic. Dospem do kipa, ki je posvečen emigrantom.
In malo naprej je razgledna točka. Odpre se pogled proti goram nad dolino Tilmenta.
Za cerkvijo so ostanki puščavnice. V petnajstem stoletju je bila tu ustanovljena bratovščina puščavnikov.
Nad njo je lepo vzdrževan manjši park, posvečen padlim vojakom na tem področju.
dosežem staro vojaško pot Las Cenglis, ki me daleč naokrog po senčni strani gore pripelje do vojaške trdnjave pod vrhom.
Pot do vrha je zaprta, ker je privatna lastnina, a se pretihotapim skozi gosto grmičevje in po kolovozu prav do vrha, Monte Ragogna, 512m. Vrh je zaraščen, z njega ni razgleda. Ujamem pa utrinek tik pod vrhom.
Sestopam, sprva po asfaltni cesti, nato po lepi gozdni poti, ki me mimo vojaškega vodnjaka
v dolgem loku prečno po J pobočju pripelje na izhodišče. Sprehodim se skozi vas.
Vzpenjam se naprej proti vrhu griča, razgledi so vse lepši.
Mesto Fagagna je znano po sirih in po oslovski dirki, ki jo priredijo vsako prvo nedeljo v septembru.
Kar nadaljujem na drugo stran, skozi drevored in čez lepe travnike pridem do pokopališča.
Zaokrožim svojo pot in se vrnem na vrh. Svetloba že napoveduje večer.
Spustim se v staro mestno jedro, v katerem pa, razen mestne hiše, stavbe (še) niso obnovljene.


