četrtek, 24. september 2026

Altopiano di sette comuni - Val Formica

Potem, ko s kolesom spoznavam severni del jezera Iseo, Val Camonico in Val di Sole ter Peio in Mare ter se nad Passo Tonale povzpnem do Monte Tonale Occ in do ledenika pod Cima Preseno, se preselim na Visoko planoto sedmih občin (Altopiano di sette comuni). 

Na planoti je sedem občin: Asiago, Enego, Foza, Gallio, Lusiana, Roana in Rotzo. Od srednjega veka tvorijo posebno skupnost in dolga stoletja so uživali precejšnjo samoupravo. Imeli so svoj posebni cimbrijski jezik, ki izvira iz stare bavarščine, katerega menda še danes govori nekaj prebivalcev okrog Roane. Gotovo je k tej samostojnosti pripomogla geografija kraja, saj je planota obsežen dvignjen blok velikosti 25x30 km, ki je nastala med oblikovanjem Alp. Obdajajo jo globoke doline, ki sta jih oblikovali reki Brenta in Astica. Planota pa nikakor ni enovita. 

Razčlenjena je na številne manjše planote v več nivojih, doline, kraške kotanje in vrhove. 
Ima kar 20 dvatisočakov. Je prava naravna trdnjava, pogledi se odpirajo v dolino na vse strani. Ravno zaradi teh značilnosti se je območje v 1.svetovni vojni spremenilo v ogromno bojišče. Tu je bilo prizorišče nekaterih najkrvavejših bitk na alpski fronti, v drugi svetovni vojni pa zatočišče partizanskega odpora. Kdor je obvladoval planoto, je imel odličen pregled nad okoliškimi dolinami in komunikacijskimi potmi.  Še danes so v pokrajini vidni strelski jarki, utrdbe, kaverne, vojaške ceste in spomeniki, ki pričajo o burni zgodovini teh gora.

Na planoti sem že bila dvakrat, enkrat le kot ovinek v sicer dolgočasni vožnji, drugič kot dodaten dan po zaključenih počitnicah. Bilo je 21.oktobra 2020 in vzpela sem se na Cima Vezzeno. Na planoti je bila še jesen, vrhove je že pobelil sneg. Začela sem na Passo Vezzena pri trdnjavi,


ki jo prerašča čas.

Direktna pot je bila zaprta, zato sem na vrh prišla iz JV strani, čez Bocca di Forno. 



Vse do tik pred vrhom sem videla le pot pred seboj in okrog, zato je bilo presenečenje na vrhu toliko večje, presenetljivo in presunljivo.



Ostro prepadno špico na vrhu poviša trdnjava! Zaradi izjemne strateške lege so vrh med vojno imenovali Oko visokih planot. Razgledi so res izjemni.




Sestopila sem po razu, kjer se je pot medtem že odtajala. 



Razgledi in značaj planote so me očarali in vedela sem, da se bom še vrnila. Tokrat se zapeljem prav na konec doline Formica. Še na parkirišču razmišljam, kam naj me nesejo noge! In grem od koče Larici naravnost proti obzorju, proti sedlu Larici.

Hitro sem na sedlu

in na vrhu

in kar nadaljujem po grebenu  



Na sedlu se moram odločiti ali zaokrožim ali imam čas, da nadaljujem. Oštevam se zavoljo poznega začetka današnjega dne, saj se z navigacijo nikakor nisva mogli dogovoriti, kako do izhodišča. V grmovju pod sedlom zaslišim nenavadne glasove, zato urno pograbim opremo in skoraj tečem naprej.

Vso pot po razu hitim, prisluškujem in razmišljam, le katera žival bi to lahko bila. Glasovi so mešanica sopihanja, rukanja in žalostne tožbe. Tik pod vrhom vendarle jasno zaslišim mukanje in zagledam kravo, ki se je nerodno zapletla v podrast in se ne more rešiti iz nje. Sem pa na vrhu presenetljivo hitro😀. Cima Kempel, 2308m.



Cima Portule, 2310m.


Kako sem vesela, da mi je uspelo več kot sem upala, četudi s pomočjo nesrečne krave. Zaslužim si počitek. Oddahnem si in odžejam in skrivaj pogledujem naprej po grebenu. In se spet oštejem, saj ni nobene možnosti, da za dne naredim celotni krog. Torej lahko malo dlje počivam in uživam v razgledih. 




Še pogled na prehojeni greben
in že sem na sedlu
in pod njim

in sonce zahaja, ko prispem na izhodišče.










torek, 22. september 2026

Val di Sole - od Mezzane do Mostizzolo in Pinzolo

Po odkrivanju kolesarskih poti okrog jezera Iseo in Val Camonice in dveh pohodniških dneh nad Passo Tonale se spustim v Val di Sole. Dolino spoznavam s kolesarske poti. Prvi dan prekolesarim zgornji del doline in jo podaljšam v Val di Peio in Val del Mare.

Drugi dan v tej sončni dolini se res zbudim v sončen dan. Nebo je jasno, brez oblačka, a je mraz. Začnem v vasi Male, ki je na sončni strani doline. 


Dolina je znana po kiparjenju iz lesa in ko se spuščam proti kolesarski stezi, naletim na kip moškega in ženske, izoblikovan iz stare libanonske cedre, ki bi jo sicer morali posekati iz varnostnih razlogov. Oba sta izklesana iz istega debla, povezuje ju neobdelani del. Imata skupne korenine in gledata proti istemu cilju. Sta pravi simbol ljubezni in povezanosti.

Spustim se ob reko Noce, ki je v spodnjem delu že mnogo širša in bučnejša. In dodatno hladi že tako mrzlo ozračje😕.


Vozim se skozi nasade jablan in z velikim veseljem poženem kolo v Caldes, ki se kopa v soncu.😀





Prevozim vse sončne ulice, da se ogrejem. Nato se spustim nazaj ob reko in nadaljujem s kolesarjenjem proti začetku kolesarske poti. Vedno več je nasadov jablan.



Pogled na nasade jablan in v ozadju visoke gore me očara. Reka je vedno širša. V tem delu je primerna za raftanje.


Jabolka so vse bolj rdeča. V teku je trgatev, spodnji del doline je ves prežet z vonjem po jabolkah in dizlu.

Dospem na ŽP v Mostizzolo, kjer je začetek kolesarske steze Val di Sole.

Na križišču cest pogledam v rečni kanjon. Reka Noche teče globoko pod mostom.

Neka utrujenost se me loteva, ne ljubi se mi gonit kolo visoko gor v vas Cis. Bo morala počakat moj naslednji obisk teh krajev😔. Vrnem se na stezo in kolesarim proti izhodišču. Vsak izgovor mi prav pride, da se ustavim😉.



Ko se pripeljem nazaj v Male, se ustavim na centralni tržnici. Kako lepo diši! Velik voz, potujoča kuhinja, osebje komaj sproti cvre, kar ljudje naročajo. Tudi jaz si privoščim obilo ocvrte zelenjave in krompirjev polpet s sirom. Na klopci uživam in opazujem mimoidoče.


Zdaj pa je energija povsem drugačna. Zaokrožim po mestu. Pozornost pritegne  cerkev Marijinega vnebovzetja,


pred katero je odprta kapela s freskami.

Pozornost pritegnejo tudi številne poslikave na fasadah in seveda - sončna ura!



Vsaka hiša ima kakšno podrobnost, ki doprinese k slikovitosti tega kraja.

Polna energije odkolesarim proti Dimaru. 

Pred menoj je krasen vrh, kateremu ne znam določiti imena, a bil bi imeniten turnosmučarski cilj😊.

Odprti, sončni travniki me vodijo ob reki Noce pod Dimarom do Mezzane. 


Ker v vas s kolesom ne smem, si privoščim počitek in užitek pod jesensko obarvanim drevesom.

Nazaj grede si ogledam Dimaro, nad katerim je znan smučarski center Folgarida Marilleva. Vasica je prikupna, živahna, barvita, skrbno urejena. Razgledi na gore nad njo obetajo zanimive vrhove.

Jaz pa že hitim nazaj proti izhodišču današnje ture.


Naslednji dan vreme ni obetavno. Zato se odločim, da "preskočim" lepo dolinco, ki se v smeri proti J nadaljuje ob reki Noche in se zapeljem v Madonna di Campiglio, ki mi je prav tako ob poti. Vozim se skozi mesto, iščem parkirišče, a ga ne najdem... in se odpeljem ter se ustavim šele na drugi strani hriba v mestu Pinzolo. Že na vhodu v mesto me pritegne cerkev sv. Vigilija, ena najbolj znanih cerkva v Trentinu. Na njenem pročelju se po celi dolžini pod napuščem razteza freska Ples smrti (Danza Macabra).

Cerkev je prvič omenjena že leta 1232, današnjo podobo je dobila v 15. stoletju. Čudovita freska, ki jo je leta 1539 naslikal Simone Baschenis, ima globoko sporočilo, da je življenje kratko, moramo živeti bogato in odgovorno, pred smrtjo pa smo vsi enaki! 
Naredim krožni sprehod do Carisola, kjer najdem zanimivo sončno uro, družinski grb in spominsko poslikavo s sporočilom "Ljudi, skupnosti in ustanove spoznavamo po sadovih njihovega dela."



In drevesa, polna orehov. Ko veter zapiha, se moram kar hitro umakniti izpod njih.

Nazaj grede se ustavim v starem mestnem jedru Pinzola. Tudi tu je živahno, barvito in zelo urejeno. Posebej privlačne so stenske poslikave.








Po zanimivem potepu mi ostane le še toliko časa, da se prestavim na izhodišče prihodnjega dne.












Ko Kras zažari... od Cerja do Trstelja

Teden dni je naokrog, kar sem bila na Krasu in pila prelestne barve jesenskih dni. Pretekle dni je deževalo močno, posebej na Primorskem, a ...