sreda, 30. april 2025

Kolesarski utrinki iz Emiglia Romagne: Cesena, Bertinoro in Castrocaro Terme

2 dni sem spoznavala primorski del Emiglia Romagne. Ker postaja ob morju, kjer so dolge mivkaste plaže in čedalje manj sence, prevroče, se obrnem proti notranjosti in upam na več zelenja.

Od Cesenatica v Ceseno, seveda! A ne vso pot s kolesom😀, čeprav bi tudi šlo. Parkiram pred. oz lahko bi tudi napisala, pod mestom. Zapletem se v pogovor z domačinom, ki mu je všeč način spoznavanja novih krajev s kolesom. Skozi prijeten park, čez cesto, v hrib do rondoja in že sem v centru. Juhu, center je danes zaprt za promet, v mestu je sejem. Stojnica pri stojnici, med njimi se umirjeno sprehajajo kupci, prodajalci, firbci kot sem jaz, ipd... Med stojnicami ujamem nekaj podob mesta.




Najdem pot proti najvišji točki mesta in se pri poganjaju pedal pošteno zadiham. V središču Cesene se na vrhu hriba Garampo nahaja ena najbolj impozantnih trdnjav v regiji Romagna Rocca Malatestiana.

Zgrajena je bila leta 1380, vključuje dva osrednja stolpa, ki se imenujeta "Moški" in "Ženski". Nad zasnovo je bil menda navdušen celo Leonardo da Vinci, ki je l.1502 obiskal mesto.

Obzidje je tako široko, da se po njemu lahko vozim s kolesom.

Razgledi širni, sežejo do morja in Apeninov, vidim tudi moj naslednji cilj.
Sledi imeniten spust, ponovno vijugam skozi center in ko se naužijem prijaznega vrveža, pospravim kolo v avto in se zapeljem v Bertinoro. Dol, gor, dol, gor gre cesta in nazadnje strmo gor. Parkiram sredi centra. Ker so ulice tako strme, kolo pustim kar v avtu in se po mestu sprehodim peš. Gre hitreje😉. Skozi park pridem do centra s čudovito katedralo,



Strmo navzgor in sem kmalu nad njo 


in v parku, ki obkroža Rocca di Bertinoro.





Posedim v senčki, v družbi kipov in se razgledujem. Poslušam številne ptice in veter. Po drugi strani se strmo spustim do avta. 

Nadaljujem v Castrocaro Terme. Cesta gre to pot samo navzdol, a ovinkov je obilo. Ker je že sredi popoldneva, se najprej spravim na kolo. Ob trdnjavi se povzpnem na razgleden greben in uživam v razgledih, vetru in vonjavah cvetočega bezga, kostanja, akacije. 

Trdnjavo opazim šele pri spustu, saj je z zadnje strani povsem zaraščena.

Skozi ozke ulice kolesarim po mestu, ki kljub praznični okrasitvi ni zelo obiskano.
Stare terme so skrite za visoko ograjo, kjer je sedaj privatna klinika. Tako ogled kar hitro zaključim.








torek, 29. april 2025

Kolesarski utrinki iz Emiglia Romagne: Ravenna, Cervia, Cesenatico

Emiglia Romagna je ena od dvajsetih italijanskih dežel. Razteza se od morja do severnoapeninskih gora in je znana po svoji bogati zgodovini. Namenim se v še eno od znanih solinarskih mest, Cervio.

Iz Comaccia nadaljujem proti jugu. Ob poti je Ravenna, vsenaokrog so prometni zastoji. Parkiram v trgovinskem centru, se zavihtim na kolo, se preko obvoznice le stežka prebijem, naprej gre lažje. Površine za kolesarje so označene, delimo si jih z nasprotivozečimi kolesarji in pešci. Dospem do centra. Področja, namenjena samo pešcem, so prekinjana s prometnimi ulicami. Ujamem nekaj utrinkov




se znajdem na ulici pesnikov,

potem pa me pot odpelje kar nazaj proti avtu. Promet se je umiril in nadaljujem v Cervio. 

Cervia je še danes aktivno solinarsko središče, kjer pridobivajo "sladko sol", ki je zaradi odsotnosti grenkih mineralov blagega okusa. Mimo solin se vozim z avtom, s kolesom pa se odpeljem proti Cesenaticu. Kolesarim pod mogočnimi borovci skozi velika hotelska naselja. Preračunavam ali je možno, da odkolesarim do Riminija. Kar nadaljujem mimo Cesenatica, a borovcev je vse manj, vedno več je betona in ko pridem do kanala Rubicon in Gatteo a Mare, se zagledam v nadaljevanje betonske džungle in si premislim. 

Vrnem se v Cesenatico. Kolikor je mogoče, kolesarim blizu morja. A ga gledam le od daleč. 
Dolge mivkaste plaže ravnajo z bagerji, z metrom merijo oddaljenost med dežniki in ležalniki. Cesenatico je priljubljeno turistično središče in v njem so hoteli vseh vrst iz različnih zgodovinskih obdobij.



Najbolj živahen je utrip od dolgem pristaniškem kanalu, ki ga je leta 1500 zasnoval Leonardo da Vinci. Po njem plovejo lesene ladje in je muzej na prostem.




Odkolesarim na en pomol, se prepeljem čez kanal s trajektom, obvozim trg s kipom ženam mornarjev

in si na drugem pomolu privoščim košček pizze. Nazaj lagodno poganjam kolo v senci mogočnih pinij ter vonjam akacije in tamariske.

Ob morju postaja vroče, zato se obrnem proti notranjosti in upam, da v gričevnatem svetu najdem več zelenja, sence in vetra.






 

nedelja, 27. april 2025

Kolesarski utrinki iz Emiglia - Romagne: Marano in Comachio

Za Chioggo, Comacchio in Cervio sem prvič slišala v Sečoveljskih solinah. Kot naša Seča so tudi to znana solinarska mesta, kjer se že stoletja pridobiva sol na tradicionalen način. 

Chioggo sem obiskala letos februarja https://gorajemojdom.blogspot.com/2025/02/zima-v-italijanskem-primorju-in-zaledju.html . Ker sem se pred dnevi precej nahodila v Zagorju, si zamislim kolesarjenje. Najdem nekaj navdihujočih opisov kolesarskih poti in dileme več ni😉

Comachio se nahaja v provinci Ferrara, ki je ena od devetih provinc italijanske dežele Emiglia - Romagna. Leži ob izlivu reke Pad v Sredozemsko morje. Soline ne obratujejo več, nudijo pa zavetje številnim pticam in središču Narodnega parka delte reke Pad.

Pot ni zelo dolga, prav kratka pa tudi ne, zato si noge pretegnem v vasici Marano Lagunare. Živahna in slikovita ribiška vasica mi večkrat ponudi postanek na poti. 


Preverim, če se še znam voziti s kolesom in si privoščim pistacijev sladoled. Res je odličen😀


Znajdem se v središču procesije in moj postanek se podaljša. Prisluhnem govoru in petju ter občudujem umirjenost in vznesenost na obrazih ljudi.

V Commachiu parkiram na parkirišču pred mestom in sedem na kolo. Zapeljem se v center mesta in prekolesarim vse ulice in uličice. Vozim se ob kanalih 


in nosim kolo čez mostove😃.




Arhitektura je slikovita. Turisti so redki, ponudba je temu prilagojena😉.



Potem me le pritegne vonj po morju in zapeljem se po nasipih ob laguni. Vonj morske soli se meša z vonjem akacije.


Pridruži se vonj tamariske.

Vsa voda in vse zelenje, ki bohoti naokrog, je varno zavetje številnim pticam. Prepoznam galebe, flaminge, mokarico, race...




Ptičji napevi, ki se prepletajo z zvoki vetra in vode, mi ustvarijo edinstveno doživetje. Ustavim se v centru za obiskovalce, se povzpnem na razgledni stolp in uživam v razgledih.



Kako prijetno je vrteti pedale ob pravi simfoniji zvokov, barv in vonjav. Nasip 

se izteče ob kanal, ki povezuje laguno z morjem. Nadaljujem med hoteli in morjem, 

pokukam na dolgo peščeno plažo

in se čez kanal zapeljem s trajektom, saj druge povezave (razen zelo prometne ceste) ni. V Porto Garibaldi se zapeljem do konca pomola in se naužijem vonja in zvoka morja.

Sonce zaide za gostim zelenjem lagune.








Ko Kras zažari... od Cerja do Trstelja

Teden dni je naokrog, kar sem bila na Krasu in pila prelestne barve jesenskih dni. Pretekle dni je deževalo močno, posebej na Primorskem, a ...