sobota, 14. november 2026

Ko Kras zažari... od Cerja do Trstelja

Teden dni je naokrog, kar sem bila na Krasu in pila prelestne barve jesenskih dni. Pretekle dni je deževalo močno, posebej na Primorskem, a živo mi je v spominu žareči ruj, toplina žarkov in razgledi od morja do gora. Ne nadejam se, da je ruj preživel nalive, a razgledi gotovo so.

To pot se s prijatelji odpravimo na greben Črnih hribov. Pobočja teh hribov so bila včasih poraščena s črnim borom in od tod njihovo ime. Kot se za prave hribovce 😊 spodobi, začnemo na začetku in gremo prav do konca dooolgega grebena. Cerje, 343m, Fajti hrib, Veliki in Renški vrh, Vrtovka, Lešenjak, Stolovec, Stol in najvišji Trstelj, 643m, si sledijo. Povzpnemo se na devet vrhov, naredimo 8,6 km, 602m vzpona in 274m spusta. Pot do vrha Veliko Medvejšče je zaprta in zaraščena, zato sledimo obvozu. Vračamo se po "kolesarski" varianti, ki je dolga 8,7 km in "pridelamo" še 364m spusta.

Takoj ugotovimo, da razgledi so in tudi obilen dež ni spral barv z ruja.




Pot pričnemo pri 25 m visokem razglednem stolpu in Pomniku miru Cerje, v katerem je muzej slovenske zgodovine. Večkrat sem že bila tod, a žal nikdar ni bil odprt. Tudi danes od njega lahko ujamemo le veličasten razgled na Julijce.

Pot vijuga sprva skozi nizko rastje,


se spušča in vzpenja in vzpne na prvi vrh. Fajti hrib, 434m. Slika vrha je iz februarja 2022, ko je bil hrib še močno poraščen z bori in je do njega vodila lepa gozdna pot. 


Žal je bilo v zadnjih desetletjih več večjih požarov, najbolj uničujoč je bil poleti leta 2022. V januarju 2024 sem obiskala te kraje in pogled na pobočja z izgorelimi drevesi je bil presunljiv.


Gozdarji in narava sama so ponekod ožgana debla odstranili in na nekaterih pobočjih sedaj kljubujejo burji le posamezna posušena ali še živa drevesa. Kar nekaj gimnastičnih vaj smo morali narediti, da smo jih preskočili, preplezali ali se splazili pod njimi.

Se je pa močno razrastla podrast, med katero nas najbolj razveseljuje ruj in malo manj robidovje, kadar je treba mimo padlih dreves delati ovinke.

Na vrhu Fajtjega hriba preprosto pozabim slikati, fotografov je več in še kakšen izgovor bi se našel😉. Šibamo naprej, burja nas preganja, saj kljub napovedi trmasto vztraja in se krepi z odprtostjo terena.

Tudi na Velikem vrhu pozabim na slikanje, samo postavim se, da me (spet) drugi slikajo😀. Ponovimo spust in vzpon in že smo na Renškem vrhu, 452m. V daljavi se lesketa morje.

In naša četica koraka naprej, pomaga nam burja in pri vzponu na Vrtovko večkrat preizkusi našo gibčnost. Vrtovka, 502m. 

Počasi lezemo navzgor, a vselej je potrebno najprej navzdol, da se lahko nato vzpnemo višje😉. Lesenjak, 553m. Pobočja so povsem gola, poti polne ostrega kraškega kamenja... razgledi prekrasni.


Tudi dobro razpoloženje ne popušča, čeprav se že vsi po malem sprašujemo ali je še daleč. Prikorakamo na Stolovec, 565m mimo naravnih umetnin😊.


Gozd postaja vse bolj gost, vzpnemo se na Stol, 629m.



Sestopimo do sedelca, kjer nas čaka klopca, a ne podležemo skušnjavi.

Še poslednji vzpon in smo na Trstelju, 643m. 


4 ure hoda. Saj bi bili hitreje prišli, a kaj, ko smo se morali na vsakem vrhu kljub burji slikati, pogovoriti, se opozoriti na razglede in obdelati še druge podrobnosti in pomembnosti..😀 Poiščemo zavetje z razgledi, utihnemo in uživamo v prelesti tega dne!


Bi kar sedeli, se predajali toplim sončnim žarkom in redkim besedam, a kaj, ko so dnevi tako kratki. Šibamo nazaj, nekaj je vzponov, v glavnem pa spust, nekaj malega je asfalta, v pretežni meri dober makadam ali kolovoz. Bolj ko se bližamo izhodišču, več je rastja ob robovih in za konec prava eksplozija, barv seveda in naših občutij ob pogledu na njih.








Za mano je še en prečudovit dan, preživet v naši prekrasni naravi in odlični družbi. 
















Ni komentarjev:

Objavite komentar

Ko Kras zažari... od Cerja do Trstelja

Teden dni je naokrog, kar sem bila na Krasu in pila prelestne barve jesenskih dni. Pretekle dni je deževalo močno, posebej na Primorskem, a ...