V načrtu imam vzpon na Gorjanski vrh, pa me navigacija ne zna pripeljati v dolino Val Bartolo. Namerim se proti svojemu drugemu cilju in znajdem se v dolini Rezije. To je slikovita alpska dolina v severovzhodni Italiji, ki je znana po svoji edinstveni kulturi in jeziku – rezijanščini, ki izhaja iz slovenskega jezikovnega prostora. Dolina obsega pet glavnih vasi in sprva se zapeljem do slednje Stolvizze/Solbice, kjer na informativnih tablah najdem podatke o poteh. Prepozna sem in prevroče je za pot do bivaka Igor Crasso. Gotovo pa mi lahko uspe Ta lipa in morda še pol Ta stare poti.
Vrnem se v vas Prato/Ravanca, kjer je center za obiskovalce. Dobim zemljevid in vzamem pot pod noge.
Sprva me pot pelje čez lepe travnike in po križevem potu, s pogledom na gore.
Vroče je, a pot kar hitro zavije v senco borovcev in me vodi nad reko Rezija.
Ko stopim na plano, že od daleč zagledam in zaslišim slap.
Prav prijetno je posedeti ob njegovem vznožju v družbi številnih možicev. Desno zagledam plezalne smeri in se nasmejim ob njihovih imenih.
Nadaljujem v vas Stolvizza/Solbiza, kjer je prav živahno. Obiskovalcev je veliko, posedajo v senci in tolažijo žejo. Jaz pa hitim skozi vas, vroče je in obetam si senco v nadaljevanju poti.
Čez lepe travnike z razgledi na gore je nadaljevanje poti pokošeno.
Pot se kmalu potopi v hlad gozda, a ne za dolgo. Bližina reke mi ponudi prijetno osvežitev in razlog za počitek.
Zdaj sonce že počasi izgublja svojo moč. Zato nadaljujem še do bližnjih vasi Oseacco/Osoane
in Gniva /Njiwa
Tega dne naredim le še spust do parkirišča pod vasjo Prato/Ravanza, "...otresem prah s popotnih čevljev in povem, da sem bila tam..." (T.Pengov)
Ker Karnijci niso daleč, jaz pa že dolgo nisem bila tam, se zapeljem še na izhodišče Castello Valdajer in se sprva čez gozd in višje čez prelepe travnike,
z izjemnimi razgledi,
povzpnem na Monte Neddis, 1990m.
Nadaljujem po grebenu, se spustim v sedlo in spet malo navzgor in sem že na Monte Dimon, 2043 m.
Sledi kar strm spust do ceste, od koder se usmerim spet na grebensko pot do vrha Monte Paularo, 2043m.
Kljub nedelji sem na vrhu dolgo sama. Nadaljujem malo po svoje, saj mi je kar žal zapustiti ta prelepi svet. Usmerim se proti sedlu med Neddis in Dimon in se spustim po poti 456 do ceste. Pot ni shojena, izgublja se v visokih travah in se razveselim klopce, ki name čaka na lepi razgledni točki.
Le še dobra 2 km pešačim po makadamski cesti, ki od Castello Valdajer vodi v Paularo, in sem nazaj na izhodišču.