petek, 8. avgust 2025

Grebenčkanje po Nockih

Po obdobju prisilnega mirovanja spet (lahko) namerim korak tja, kjer mi je najlepše in se dobro počutim: na poti v naravo, vstran od mest in gneče, na razglede in bolj prijetne temperature. Za obnavljanje kondicije se mi Nockbergi zdijo dobra odločitev. Po prijaznih cestah se lahko zapeljem visoko in že "nabiram" vse tisto, česar si želim.

Verditz je krajevno ime, ki mi je zanimivo zazvonilo v ušesu. Prav na koncu razpotegnjenega počitniškega naselja je parkirišče za nekaj avtomobilov in zdi se mi, da se pripeljem zadnji trenutek. S parkirišča me smerokaz napoti v prijetno hladen gozd. Kako dehti, kako osvežujoč je zrak in barve, kar poletela bi...


Tudi razgledi se pričnejo. Pogled na dvoglavi Wollaner Nock

Pobočja so odeta v vijolično, sveže vzcveteno vresje. Pozna pomlad ali zgodna jesen?

Skorajda pohodim nekaj čisto majčkenega pred mojimi nogami.

Nad kočo Schwarzsee stopim na prostrane planjave.


in preko njih do Črnega jezera. 

Zapelje me klopca ob njem in kar obsedim. A sonce je kljub nadmorski višini močno in nadaljujem preko planjav po pogozdenem robu.


Pred menoj je le še zadnji del poti do vrha.

Za pest borovnic se moram kar potruditi, brusnice še niso zrele, gobe imam najraje na sliki, sploh če so tako rdeče obarvane😊

Palnock, 1901 m.



Križ na vrhu je oblikovan tako, da veter s S zapoje mo(go)čen nizek ton. Danes le dvakrat milo zabrunda. Sicer pa veterc vseskozi pihlja in hladi pregreto ozračje. Zato se tudi na povratku strogo držim grebena, le na koncu dodam še krog čez Amberger Alm. V daljavi zrem domače gore.


Večer je prijetno hladen. Polna luna poleg mnogo svetlobe doda posebno vzdušje😸.

Drugi dan začnem pri Falkertsee, kamor me na 1850m pripelje asfaltirana cesta. Vrh Falkert poznam, na njem sem bila že dvakrat (Falkert po Murmmelsteig in s smučmi februarja 2024), le da sem vselej obiskala še levega soseda Rodresnock. To pot si želim prehoditi nekaj vrhov na desni strani. Začnem z vzponom na Falkert.




Vso pot me spremljajo širni ragledi in (pri)srčni utrinki. Vrh Falkert, 2308m, kar hitro dosežem.


Kljub zgodnji uri se vzpenjajo že mnogi gorniki, dva se pripeljeta kar na kolesu. Ne zadržujem se dolgo, spustim se v sedlo proti S in le kratko se moram vzpeti na Falkertkopf, 2197m. Tu sem že sama😉.

In pod glavo luštno jezerce.

Nadaljujem spet s spustom, a se kar hitro vzpnem na greben in ga ne zapustim, dokler ne dosežem Steinnock, 2197m. Na vrhu mi že prija posedeti.

Na mizi je nekdo pustil pozdravček.

Muh in letečih mravelj je obilo in kar hitro me poženejo naprej po grebenu proti naslednjemu v vrsti.

Čeprav zgleda kar blizu, grebenčkam skoraj celo uro, da stopim na njegov vrh. Klomnock, 2331m.

Okrog in okrog njega sedijo mnogi gorniki, zato slikam le zgornji del😊. Sama se usedem malo nižje, koder še veterc prijetno pihlja. In se zasedim debelo uro. Okrog križa se zamenjajo vsaj že dvakrat😃, a meni je danes tako prijetno posedeti.

In ker so vsi že odšli, lahko slikam vrh ponovno in v celoti.

Nazaj grede hodim po poti pod grebenom, a zavijem malo sem in tja. Pokukam v sosednjo dolino, kjer se vije Nockalmstrasse in najdem še kakšno skrito jezerce.

Na izhodišču je jezero Falkert dovolj veliko, da na njem čolnarijo, supajo, kopajo se ne, saj je premrzlo. 

Sama si v njem ohladim pregrete noge. Ne pozabim niti na suho grlo, terase ob jezeru vabijo k počitku in osvežitvi.


Tretji dan začnem turo na parkirišču smučišča Hochrindl. Sledim oznakam za Speikkofel in se najprvo spustim za 100 vm, kjer prečim reko (tu še rečico) Gurk (Krka).


Kolovoz se zlagoma dviguje, nato prečim strme pašnike, kjer močno pospešim. Krave, ki se tamkaj pasejo, niso nič zadovoljne z mojo prisotnostjo, kar mi tudi zelo glasno povejo. 

Mimogrede sem skoraj na 2000m, kjer se začne povsem drug svet😋. Čeprav je prečka vodoravna, napredujem zelo počasi.


In tudi, ko se pot spet obrne strmo navzgor, so razgledi podobni😃

Le počasi napredujem do sedla. Tu pa se nič ne odločam kot sem razmišljala v dolini. Če bo prevroče, če bom utrujena, če... bom šla samo na manjši hrib, naredila bom manjši krog.... Ni prevroče, oblaki občasno zastirajo nebo in jaz obrnem proti S. Kar hitro dosežem Grosser Speikkofel, 2270m. Tudi na tem vrhu sem že bila s smučmi, le iz druge smeri. In še preden sem pričela pisati tale blog. 


Muhe me spet preženejo z vrha in ko se ji otresem, se ustavim in preverim, koliko potrebujem časa za veliki krog. Razlika ni več tako velika😃. Spustim se ob pašni ograji, spretno vijugam me skupinami kravic in zavoljo njih spustim vrh Torer, ujamem pa pogled na jezeri Torer in Gurk, od koder izvira reka Gurk.


Vzpenjam se ob slikovitem robu in kmalu dosežem vrh Bretthohe, 2320m.


Ne zadržujem se prav dolgo, zanima me nadaljevanje poti. Strmo in mestoma izpostavljeno navzdol spretno vijuga steza. A uspem ujeti nekaj barvitosti.



Odpre se spet pogled na jezero Gurk.

Nadaljevanje grebenčkanja je prav prijetno 

in kar prehitro sem na vrhu Lattersteighohe, 2264m.

A tudi tu se ne zadržim dolgo, zbirajo se temni oblaki in sestopim do kočice tik pod vrhom.


Tik pod njo se priključi mulatjera, ki pripelje izpod Eisenhuta.

Pogledam v sosednjo dolino in ugledam še eno Črno jezero.

Po okrepčilu stopim na dooolgo pot proti izhodišču. A pot je lepa, razgledna, oblaki mi večji del poti delajo prijazno senco, na vrhove, ki sem jih prehodila, pa pade že kakšna kaplja dežja. 

Ko sem pri Belem križu, je nad grebenom spet jasno nebo.


Do izhodišča se sprehajam po macesnovem drevoredu. Klopca v senci mi ponudi prijazen počitek.

Ves čas imam družbo😀


Pred avtom pa me le ujame nekaj kapelj dežja.

Spoznala sem nove poti in vrhove, nabrala obilo razgledov, spominov, nekaj kondicije in novih spoznanj, a na obilje malin in borovnic tudi ne smem pozabiti 😀.






















Ni komentarjev:

Objavite komentar

Ko Kras zažari... od Cerja do Trstelja

Teden dni je naokrog, kar sem bila na Krasu in pila prelestne barve jesenskih dni. Pretekle dni je deževalo močno, posebej na Primorskem, a ...