To pot odločitev za cilj mojega potepa ni bila odvisna zgolj od vremenske napovedi. Upoštevati sem morala še dejstvo, da so se kolena uprla moji nenehni želji po gibanju. Iz spomina se prebudi slika na prijazno ravnico Benečije, kjer se pred višjimi in visokimi gorami dvigujejo vzpetinice in vzpetine.
Ime kraja je sestavljeno iz imena potoka, ki teče skozenj in italijansko besedo za vrtnice, ki jih gojijo v samostanu. Preko polj, travnikov in nasadov vinske trte in oljk
namerim korak proti samostanu Abbazia di Rosazzo, ki se dviguje nad ravnico. To je eden od največjih samostanov v FVG, ki so ga ustanovili že leta 1080. V 14.stoletju so mu dodali obzidje, opazovalni stolp in lastno vojsko.
Skupaj s kipi iz 18.stoletja, ki so postavljeni na betonski ograji nad visečimi vrtovi, se zazrem proti goram in morju.
Naslednji dan je nedelja, kot naročeno za ogled Udin, saj je promet v mestih ob nedeljah znatno mirnejši. Udine so slikovito srednjeveško mestece, o njegovih znamenitostih sem brala že pred časom, toda pot me doslej še ni zanesla na njegove ulice. Z avtom se ne zapeljem ravno v center, parkirnih mest izven centra je veliko in so brezplačna.
Imam seznam znamenitosti, ki si jih "moram" ogledati, a se je tako prijetno zgolj sprehajati. Že po poti proti centru si ogledujem lepe in znamenite stavbe.
Ko se znajdem na glavnem trgu, pa mi od lepote kar zastane dih.
Z glavnega trga se povzpnem na najvišjo točko mesta Udine, kjer se na prostrani izravnavi pne v nebo mogočna stavba.


Ni komentarjev:
Objavite komentar