nedelja, 18. januar 2026

Štiri v enem

Štirje izleti v enem zapisu😊. Čakajoč na sneženje, ki bi me zapeljal na turno smučanje, vzdržujem dobro voljo in pripravljenost na bližnjih vzpetinah. Pobegnem iz megle (ne vselej uspešno😉), ujamem sonce, sneg in lepe razglede, ne drenjam se po vse bolj natrpanih cestah... in še kakšen razlog bi našla😋. Predvsem hodim

Na sobotno jutro pogled skozi okno ni vzpodbuden, spletne kamere obetajo nekaj sonca na Gorenjskem. Pohitim, da česa ne zamudim in se odpeljem v Preddvor. Pa je resničnost že povsem drugačna.


Vseeno se preobujem in po bolj ali manj znanih poteh hitim navkreber. Izbiram položne odseke poti, v spodnjem delu blatno, višje je kar precej ledeno. Za konec udobno po cesti do cerkve sv. Jakoba nad Preddvorom, 961m.

Za trenutek lahko pokukam v dolino.

Ko si ogledujem pot naprej na Potočko goro, se za trenutek naredi prizor kot iz sanj😀



In prav hitro mine. Do tavanja v megli mi ni in sestopim, večinoma kar po cesti, da bo dalj časa luštno. Sem ter tja me še razveseli kak sanjski pogled na morje megle pod menoj. In zdi se mi, kot da sem ves dan plavala nad njo.😊

Ko sem ob vznožju, megla izgine kot bi jo kdo pometel. 


Uživam še nekaj trenutkov v poslednjih sončnih žarkih in trenutkih sanj in se odpeljem domov na toplo.

Tudi naslednji izlet začnem v megli in oblačnosti, ki se kljub napovedi ne razkadi.

Pot je prijetno zasnežena, v hoji prav uživam.

Ko dospem iz gozda, se nad Mohorjevim hribom na nebu že kažejo znaki jasnine.


Skozi Vinje pot vodi po asfaltu, jaz pa si že ogledujem bližnjice, ki jih bom ubrala ob vrnitvi, da se asfaltu izognem😊. 

Nad vasjo stopim na lepe razgledne travnike, nato zavije spet v gozd, kjer me pričaka še novoletni pozdrav.

Pri kapelici in snežakih stopim na obširne travnike, prek katerih vodi lepa gaz navzgor.


Nebo je vse bolj modro😊

Še kratko skozi gozd, kjer me pozdravijo palčki



in sem spet na razglednih travnikih s pogledom na KSA.


Še malo in sem na cilju. Limbarska gora, 767m, na vrhu katere je cerkev Sv. Valentina. 


Pravzaprav se moram za vrh potruditi še nekaj korakov mimo cerkve in navzgor.  V daljavi se dvigujejo znani vrhovi. Ob pogledih na njih oživijo spomini na marsikatere trenutke, preživete višje v gorah😊. Težko najdem zavetje. Kljub soncu, ki je pregnalo vse meglice in oblake, je mrrrraz. Zato kar sestopam, počasi in potiho, da ne zmotim zimske idile.


V daljavi so vrhovi, ki valovijo kot zamrznjeno morje.


Ko sestopam čez travnike, si zaželim, da bi imela s seboj smuči😀. Prav imenitno smučišče!



Nad vasjo Vinje uberem nekaj bližnjic in ujamem lepe prizore in igro senc.




Na zamrznjeno jezero padajo poslednji sončni žarki tega dne.

V tretje se odpravim na Primorsko. Iz vasi Strane po sicer udobni mulatjeri, ki pa je to pot blatna, saj po njej voda teče v potokih, se namenim na Suhi vrh. Spodaj pomladansko vzdušje




se le malo po odcepu k cerkvi sv. Brikcija povsem spremeni. Na mulatjeri so zameti snega.

Na razglednem mestu pokukam v morje megle, nad katero kraljuje Snežnik.

Tudi po tem grebenu na Suhi vrh vodi pot, po kateri še nisem šla. Bo treba raziskat. Ves čas je obsijana s soncem.

Višje ko grem, več je snega. Ko se odcepi bližnjica za Suhi vrh, sprva zgleda, da bo kopna, a je za prvim ovinkom snega do kolen. Hodil v tej smeri ni še nihče in ker poti ni malo, tudi jaz ne bom šla. Ker se nerada vračam, zgazim pot in se po drugi "bližnjici" vrnem na markirano pot. V smeri proti koči so stopinje predhodnikov, ki jih lovim. Skačem iz ene v drugo, pa malo gazim po svoje. 

Ko dospem do osončenega travnatega roba, imam dovolj. Danes bo tale razgledni rob Nanosa moj vrh. Odžejam se, razgledam, sonce pa že hiti za goro.


Ustavim se pri cerkvici in ujamem nekaj odtisov v objektiv.


Da ne bi brodila po blatu do kolen na markirani poti, iščem drugo pot. Vsa je prepredena s podrtim drevjem. Plezam in hitim, a v blato res ne stopim 😀. Le ko sem na izhodišču, je sonce že daleč za goro.

Četrti cilj oz. izhodišče zanj najdem v Tuhinjski dolini. V gosti megli parkiram v vasi Okrog in poiščem markirano pot.



Lepo je hoditi tudi v megli. Pogled pritegnejo drobne stvari in ne širni razgledi. A ne dolgo. Sonce ima svojo moč.

Že pod planino Biba je nad menoj povsem jasno nebo.


Nad planino se začne sneg. Pot je udobno shojena.



Zameti so ponekod visoki.


Udobno napredujem. Cesta je povsem prekrita z velikimi količinami snega in ledu. Snežne sani so utrdile podlago in pod nogami samo škripa in se nič ne udira😊. Kmalu sem pri Domu na Menini planini. Iz dimnika se kadi. Jaz pa se povzpnem na sončno stran in si v zavetju najdem imenitno razgledišče.



A enkrat je treba iti naprej. Vzpnem se na Špic, 1499m, se sprehodim po skalnem grebenu in se razgledam še na Koroško in Štajersko stran.



Spustim se do ceste in se delno po isti, delno po drugi poti spustim na izhodišče.



Še en lep, sončen in doživet dan je za menoj.







Ni komentarjev:

Objavite komentar

Ko Kras zažari... od Cerja do Trstelja

Teden dni je naokrog, kar sem bila na Krasu in pila prelestne barve jesenskih dni. Pretekle dni je deževalo močno, posebej na Primorskem, a ...