nedelja, 8. november 2026

Ko Kras zažari... Krmin, Gorica in Pot sedmih kalov

2 lepa, sončna dneva sta za menoj, 2 čudoviti poti po Krasu, kjer timijan diši😊, ruj žari 😀in zgodovina oživi😔. A vreme se povsem spremeni in burja me zadrži v teh krajih še 2 dni.

Pred burjo se skrijem v Krmin (Cormons), ljubko mestece ob vznožju griča Quarin. Dolgo zaporedje zgodovinskih plasti je na tem griču: prazgodovinsko gradišče, nato rimska utrdba, langobardska postojanka, srednjeveški grad in pozneje romarsko središče. Na vrhu so še danes dobro ohranjeni ostanki srednjeveškega gradu, pod vrhom je cerkev Beata Vergine del Soccorso, zgrajena leta 1636. Po griču sem se potepala na en krasen večer pred tremi leti  https://gorajemojdom.blogspot.com/2023/11/mitski-park-rodik-in.html,  potem ko sem prevozila pot od Rodika preko Strunjana, Redipuglie, Clauiana in Medee. Danes pa je en siv, deževen dan in

sprehodim se le po mestu. Več kot stoletje so tu prebivali oglejski patriarhi, zanj so se potegovali tudi goriški grofje in Habsburžani. Mesto ima zanimivo lego med goriškimi Brdi in furlanskim vinorodnim okolišem Collio, med Oglejem in Gorico. V mestu je več palač in cerkva.





Ko se burja umiri, se premaknem v Gorico. Sprehodim se skozi stari del mesta

in povzpnem na grad.

Zgrajen je bil v 11. stoletju kot sedež goriških grofov, po izumrtju rodbine je Gorica prišla pod oblast Habsburžanov. Med prvo vojno je bil močno poškodovan, v tridesetih letih preteklega stoletja so ga obnovili. Danes je izjemno lepo urejen in uglašen z naravo. Ni kamnit spomenik, ampak prostor, ki živi, z lepimi in skrbno vzdrževanimi vrtovi, sprehajalnimi potmi in...



razgledi... vidim cel greben Črnih hribov od Cerja do Trstelja😊

Prehodim vse poti in potke😀
in izvem, da je bilo steklarstvo nekoč v teh krajih močna dejavnost. Sabotin je bil pomemben vir lesa za to obrt.
Skozi Gorico naredim še en krog in naletim na "bolšjaka" z izvrstno ponudbo😀

Poslovim se od Gorice 

in vožnjo naravnam proti domu, pa me sončni žarki pričnejo vabiti. Namesto naravnost domov zavijem v Kobjeglavo, zanimivo kraško vasico. 



in prehodim en del poti devetih kalov. Najdem štiri kale, nekaj jam, kamnito hiško...


in ruj v vseh odtenkih kljub temu, da se je sonce medtem že skrilo.   
  

Ujamem še nekaj razgledov in 

se sprehodim po drugem delu vasi.

Preostalih pet kalov in še mnoge druge poti in kotičke v tem koncu naše čudovite Slovenije obiščem ob prihodnji priložnosti😊.












Ni komentarjev:

Objavite komentar

Ko Kras zažari... od Cerja do Trstelja

Teden dni je naokrog, kar sem bila na Krasu in pila prelestne barve jesenskih dni. Pretekle dni je deževalo močno, posebej na Primorskem, a ...