četrtek, 5. november 2026

Ko Kras zažari...po Poti miru na Grmado

Jesen je zelo barvit letni čas. Težko prenašam sivino v ljubljanski kotlini, zato grem za soncem, tokrat na Primorsko, na Kras... Najdem sonce, najdem ruj, najdem veliko novih poti in razgledov.

Začnem v Brestovici pri Komnu in zaokrožim po Poti miru na Grmado. Obarvanost poti se stopnjuje😊

Ko se pot skozi visokorastje položi in pridem na mejno pot, se mi zdi, da bi morda lahko našla pot na Gredino, 246m, na kateri je na zemljevidu vrisano arheološko najdišče Gradišče nad Dolinco. Poskusim pri palici, ki je zapičena sredi ruja, potem pri najdaljšem skalnem jeziku in še na tistem, malo bolj skritem. Vselej me ustavi močna zaraščenost in predvsem robidovje, ki se zdi kot nekakšno varovalno obrambno orodje. Nastane pa obilica slik😀, ki jih bom lahko gledala v sivini prihodnjih dni.
Odpre se pogled proti morju😀
Nadaljujem z vzponom, zaokrožim na Jastreb, 289m, kjer ruj lepo prekriva ostanke človeške neumnosti.

Prispem do lepo urejenega počivališča in zavetja


Dve informacijski tabli mi predstavita delček zgodovine tega kraja. Avstro-ogrska vojska je za raziskovanje in urejanje kraških jam ustanovila poseben jamski gradbeni oddelek, katerega naloga je bila raziskati jame in jih preurediti v zaklonišča za vojake. Grofova jama (Vogenca ali Feuerkaverne) je bila ena večjih in bolje opremljenih jam. Na dobro utrjenih položajih na Grmadi se je AO vojska vseh enajst soških ofenziv uspešno upirala italijanskim napadom. Hrib je postal sinonim za smrt in uničenje. V jamo vodi glavni, naravni vhod in dva umetna.

Povzpnem se do razgledišča in osupnem, a ne samo nad razgledom.


Zarjaveli "Herr Oberst" nemo zre čez Kras... predstavljam si človeka, ki hrepeneče gleda v smeri proti svoji domovini, svoji družini, a ga je kruta usoda in neskončna neumnost ljudi😠, ki so pristaši tovrstnega sporazumevanja, prinesla v neznane kraje. Zmrazi me, a ne le od burje... sestopam po strelskih jarkih, kjer so se poleg "Gospoda poveljnika" borili številni vojaki, borci, ljudje in tam pustili svoja upanja, svoja življenja😥. A noben človek ni iz železa, da bi lahko kljuboval grozotam vojne!

Nadaljujem pot proti vrhu. Grmada (Monte Ermada), 323m.

Kakšen razgled....

Poiščem sončno zavetje, poskušam umiriti tudi misli. Vedno bolj me begajo misli o dandanašnjih razmerah, o ljudeh, o naši civilizaciji, ki se iz zgodovinskih dogodkov ni naučila prav ničesar. Ne samo ponavlja, ampak potencira gibanja in ravnanja, ki vodijo k nesoglasjem in fizičnim obračunom. 

Sestopam krožno po Poti miru. 




Takšne poti, takšni kraji, vsaj po mojem mnenju, so mnogo več kot zgodovinske znamenitosti. So opomnik, kako krhek je človek in kako dragocen je mir. 🌿Upam, da jih obišče veliko ljudi, za tiste, ki se vdinjajo v politiki, pa bi morala biti to obvezna ekskurzija!

Sončni zahod pričakam nad Doberdobom, ko se vsa pokrajina odene v posebno mehke barve, ki so narejene za sanje.













Ni komentarjev:

Objavite komentar

Ko Kras zažari... od Cerja do Trstelja

Teden dni je naokrog, kar sem bila na Krasu in pila prelestne barve jesenskih dni. Pretekle dni je deževalo močno, posebej na Primorskem, a ...