nedelja, 16. avgust 2020

Ojstrica, Lastovec in Deska

Pa ne vse troje v enem dnevu! Tudi lepoto je potrebno uživati v ravno pravi meri.
Letošnje poletje je muhasto, pa še napovedi se ne drži dosledno. Zato je najbolje napolniti  nahrbtnik in pot pod noge. Po deževni noči se zjasni nebo in jutro je sončno.

 Nedelja je in gornikov je veliko. A ko na razcepu zavijeva proti Molički peči, ostaneva sama.

Na greben Ojstrice prideva malo pod Malo Ojstrico in spet srečujeva številne gornike, ki se vzpenjajo in spuščajo.

Ob pobočjih se že pričenjajo zbirati meglice in ko stopiva na vrh Ojstrice, je vsenaokrog megleno. Začne se igra sonca z meglo in oblaki, ki je prav zanimiva in slikovita.




Letošnje poletje, bogato s padavinami, nas obdari z bujnim rastjem, cvetenjem.... Zdi se mi, da še nikoli nisem opazila toliko prelepega cvetja.





Sestop meglen do Kocbekovega doma. Žalosten je pogled na ruševine. Trije zabojniki pod streho sicer dobro služijo svojemu namenu, a iz kamna zidana koča ima svojo zgodovino in čar.
Vračava se mimo Vodotočnega jezera in pod Desko. Megla odkriva in zakriva vrhove, pobočja, doline in ustvarja nepozabne slike.


Pred napovedanim poslabšanjem vremena si ponedeljkovo jutro in dopoldan polepšava z vzponom na Lastovec in Desko. Za vzpon izbereva pot od lovske koče, ki naju ob robu prijazno pripelje na pisana pobočja Lastovca.




Ob poti zorijo brusnice, nabereva še borovnice in gozdne jagode in uživava tudi v dobrotah.
Od Lastovca nadaljujeva pot po poseki do Deske.
Razgledi razkošni, užitki nepopisni.

Pot Desko poiščeva pot, ki naju po strmih žlebih in posekah pripelje nazaj na planino Podvežak. Na nekaj mestih naju očarajo planike, velike in v polnem razcvetu.

petek, 19. junij 2020

Treking po zasavskem hribovju

Že vrsto let se s prijatelji v juniju podamo na večdnevno potepanje po gorah Slovenije, ki so nam manj poznane. Letos se odločimo za pohajanje od Lisce do Bohorja. Da bo nahrbtnik čim lažji in da bo vendarle vse v njem, kar potrebujem, si za pakiranje vzamem nekaj več časa kot običajno. Popoldan se zapeljeva na železniško postajo v Zidanem mostu, kjer dočakava ostale pohodnike, ki iz Ljubljane pridejo z vlakom. Vzpnemo se do Gašperjeve koče, kjer preživimo večer ob ognju, spimo pa pod milim nebom, ponjavo ali šotorskim platnom kot se za prave polhe spodobi.


Jutro je jasno samo zelo zgodaj, potem se pooblači. Kar hitro pozajtrkujemo in pospravimo ter se pričnemo strmo vzpenjati. Še preden dosežemo prvi vrh tega dne, že oblačimo pelerine, anorake, se ogrinjamo z vrečami, ponjavami. Dosežemo Veliko Kozje, 993 m, a za slikanje ni pravega veselja.

V dežju napredujemo, dežuje vse bolj močno, utrinki ob poti mi popestrijo deževno pot.


Na Sv. Lovrenca se povzpnemo preko prelepih travnikov, ki tudi v dežju vztrajajo v svoji barvitosti.
Od tod že ugledamo naslednji cilj naše poti. Da pozabimo na dež, nas ob poti razveseljujejo polna drevesa slastnih češenj.

Še en vmesni cilj in postanek za slačenje. Prenehalo je deževati, kaže se modrina neba.
Na vrhu Lisce pogled zaplava v dolino, ki jo že razvaja sonce.

Kmalu obsije tudi Tončkov dom, kjer se kar dolgo zadržimo, da se nahranimo in posušimo. Nadaljujemo še v soncu, a prav kmalu nas spet ujame deževni oblak in spet nataknemo deževno opremo. Hitimo navzdol, mimo Darinkine koče... 

Pod streho nas prijazno sprejmejo na kmetiji Zupan v Podgorju. To noč je najkrajša noč, bil bi mlaj in zvezdnato nebo bi bilo prekrasno. A smo hvaležni, da smo lahko na suhem.

Po obilnem zajtrku, ko nas gospodinja razvaja z dobrotami, ki si jih niti doma ne privoščimo za zajtrk, oprtamo nahrbtnike in nadaljujemo pot. Po lepih poteh se spuščamo in vzpenjamo v smeri proti Koči pod Bohorjem. Preneha deževati, nad vasjo Zabukovje nas prične razvajati sonce. Ujamemo drevored macesnov in češenj, vzpnemo se do hiške, kjer se vsi v en glas strinjamo, da je kot v raju. Razgledi daleč naokrog, domačin in gospodinja pa nas pogostita s soncem, češnjami in čajem.



Bi še posedeli, kramljali, občudovali neverjetno ustvarjalno energijo posameznikov, a čaka nas še kar nekaj poti.  Spet skozi gozdove spust do uravnave in po blatnem kolovozu in poti se vzpnemo na Veliki Javornik, 1023 m.
Čaka nas le še spust do Koče pod Bohorjem, ogled slapu Bojavnik in cerkve v Brestanici.




Potem pa na vlak in do Zidanega mostu. Tam pa se tisti, ki nam ni treba hiteti na vlak za Ljubljano, zapeljemo še z žičnico čez zelo vodnato Savo.

Vode je bilo obilo, na poti, ob poti.... a obilo je bilo tudi smeha in razigranega razpoloženja. Pa tudi obljub, da če ne prej, se dobimo prihodnje leto spet ob približno istem terminu.

nedelja, 14. junij 2020

Na Novaško goro iz Rakitne

Kljub vremenski napovedi, ki ves čas grozi z dežjem, se s prijateljico skozi Rakitno zapeljeva na sedlo, od koder po lepem kolovozu in grebenski gozdni poti doseževa Novaško goro, se spustiva na Krimšček, kjer ujameva malico in meglene razglede. Nazaj se vrneva po isti poti. Ker je bil namen izleta druženje, sem le redko pritisnila na sprožilec fotoaparata.



Ko Kras zažari... od Cerja do Trstelja

Teden dni je naokrog, kar sem bila na Krasu in pila prelestne barve jesenskih dni. Pretekle dni je deževalo močno, posebej na Primorskem, a ...