petek, 17. januar 2025

Na sneg v Nizke ture

Ker snega v naših gorah nikakor ne dočakamo, vsaj za turno smučanje ga ni dovolj, se ga odpravim iskat na S. Vožnje je kar precej, zato izkoristim napovedane tri sončne dni in se odpravim v Nizke Ture. Nastanitev najdem v prijetnem mestecu Mauterndorf, od koder je izbira za raznovrstne turne smuke velika. 

Prvi dan poleg dolge vožnje izberem krajšo turo. Zapeljem se na parkirišče smučišča Fanningberg,  1470m. Sprva s smučmi na rami, kar kmalu jih imam na nogah in stopam po gozdni cesti. Pod smučmi se sliši pravi pravcati puhec.


Med smrekami ugledam sosednje gore, same imenitne turnosmučarske cilje, skoraj brez snežne odeje.

Uživam v vzponu, prav nič ni potrebno paziti, kam stopim. Snežna odeja je tudi v gozdu zadostna za hojo. Skozi gozd in čez travnike...


nato se začne gozd redčiti, razgledi pa širiti😊




A ko pridem na plano, so razgledi veličastni, snežna odeja pa spihana do golega. Vzpon strmo navzgor čez spihana pobočja mi ni všeč, zato nadaljujem do skrajne točke grebena. 

Lagodno dosežem rob in se obrnem v smeri mojega cilja. Le poslednja vzpetina je gola, stopam previdno in se vzpnem na simpatični vrh Zechnerriegel, 2115m.  



Čeprav sem bila vseskozi v senci, mi je pošteno vroče. Kar hitro se spustim v sedlo in po grebenu sledim pomrznjenim sledem predhodnikov ter dosežem še Fanninghohe, 2115m😀.




Kakšni razgledi! Nizke ture in Nockbergi kot na dlani.



Ne zadržujem se prav dolgo, do avta odsmučam po smučišču, po najdaljši možni poti in uživam prav v vsakem zavoju. Pred hotelom se vzpnem do razgledne točke in uživam še v barvah sončnega zahoda.

Naslednje jutro je nebo brez oblačka, temperatura pa mrrrzlih -12 st.C😟. Avto komaj prepričam, da vžge. Zapeljem se na drugo stran Obertauerna do planine Vordergnadenalm, 1280m. Na parkirišču je že kar živahno, veliko je turnih smučarjev in tekačev na smučeh. Ker zzzzebe, se podvizam. Smuči grejo na noge kar pri avtu in po ravnici hitim mimo odlično pripravljenih tekaških prog ter opazujem, kakšne zastave dela veter na vrhovih vsenaokrog.




Teren se na koncu planine prične sprva zložno, nato vse bolj strmo dvigovati. Snega mestoma ogromno, drugje bore malo, kakor ga pač veter odloži😕.


Hitim, da čimprej razglede ulovim😄.




Ulovim tudi nekaj balonov, ki so pogumno poleteli v nebo.



Kar hitro jih veter odpihne za osončen greben. Jaz pa slutim, da je tisti vrh na levi strani grebena danes moj želeni cilj.

Smučina gre ob robu hudourne grape in potem strmo navzgor.


In hitro sem na osončeni planini.

Še kratek vzpon po puhasti podlagi in dosežem Sudwienerhutte. Veter že pometa in hitro najdem zavetje, da se odžejam in zajamem sapo pred zaključnim vzponom. Me mika, da bi se še kar sončila v zavetju.




Potem le vzamem pot pod noge in sledim sledi, ki spretno vijuga med ruševjem.


Sled gre na greben, ki je lepo zalit s snegom. Vseskozi čakam, kdaj pridem v območje vetra.

Šele nekaj metrov pod vrhom veter močno vleče, da me kar ponese na vrh, Spirzinger, 2066m. Pohitim v zavetrje.


Na hitro poslikam in se pripravim za spust. Narediti moram prostor za nove smučarje, ki prihajajo. 

Poženem se čez napihani rob in dolgo nizam zavoje po snežnem jeziku, ki sega skoraj do vznožja.




Juhuhu, gre lepo kot po puhcu. Nato rešim nekaj ugank in se skozi labirint ruševja prismučam nazaj do koče. 


Najdem udobno in zavetno mesto pred kočo in si privoščim zaslužen prigrizek.

Nastavljam se soncu, poslušam veter, ki se zaganja v sosednje vrhove. Dolgo se ne odpravim. Privoščim si lagoden spust po zasneženi cesti, presekam kak puhast ovinek in kar prehitro sem na izhodišču. Le-ta je v soncu, avto pokaže + 14st.C. Obiskovalcev je veliko in se veselijo lepega dne.



Sončni zahod zamudim. Odpravim se na večerni sprehod po centru mesta Mauterndorf z bogato zgodovino. Ime izvira iz nemške besede za carino (Maut), v njem je bila leta 1023 vzpostavljena prva carinarnica.

Skozi središče se sprehodim do gradu,

skozi njegovo notranje dvorišče in


sprehod zaključim ob rečici Taurach, ki teče skozenj. Postaja vse bolj mrrraz in odhitim na toplo.



 










sobota, 23. november 2024

Za vikend po bližnjih vrhovih

Da imamo lepe vrhove tudi na svojem pragu, sem dobro spoznala med epidemijo, ko sem v celodnevno turo nizala lepo število vrhov, za katere prej še vedela nisem. Nastopijo priložnosti in trenutki, ko jih z veseljem ponovno obiščem, jim dodam nove poti ali zgolj prehodim že znano pot.

V soboto prijateljici povabita na turo na Debni vrh. Razgledi na izhodišču so razkošni.

S parkirišča v Vevčah se pričnemo hitro vzpenjati v senci in mrazu, a se kmalu dotaknemo sonca.


Ravno prav se ogrejemo in že smo na Debnem vrhu, 530m.

Povzpnemo se na stolp in se razgledamo še na druge strani neba. 


Nadaljujemo po osončenem grebenu, se spuščamo in dvigamo ter sestopimo pod Starim gradom mimo kamnoloma mlinskih kamnov



v dolino Besnice. Nekaj časa hodimo ob potoku, 

ga prečkamo in se ponovno poženemo v strmino na nov greben proti Murjevki.


Klopce so postavljene na številnih lepih, razglednih mestih. 

Ker se nam že mudi, kar pod Murjevko sestopimo mimo turistične kmetije v Podgrad.



Strinjamo se, da smo se obilo naužili sonca in razgledov.

Za nedeljo napovejo lepo vreme v SV Sloveniji, a ko zjutraj gledam spletne kamere, je največ sonca kar v naši bližini. Zapeljem se v Pristavo nad Stično in se spet nagledam naših gora v zimski obleki.

Čez zasnežene travnike se spustim do kolovoza in sledim zelenim markacijam za Viridino pot.


Skozi gozd se spuščam do vasi Metnaj.


Za cerkvico spet ujamem oznake, ki me kratek čas po asfaltni cesti peljejo navzgor. Sledi spet spust skozi gozd v dolino Stiškega potoka. Nekaj časa hodim ob potoku navzgor,

spremljajo me slikovite drobne slike. 



Kažipot me napoti na lep kolovoz.

ki se izteče na lepe travnike.

Čez travnike se vzpnem v Poljane nad Stično.

kjer me barvitost spremlja na vsakem koraku.





Na koncu vasi se po kolovozu in spet čez prelepe travnike vzpnem na Obolno, 776m.



Razgledi iz izhodišča so bližji za nekaj km😊

Še pogled nazaj na izhodišče.

Ob robu gozda najdem kotiček, kjer se skrijem pred močnim vetrom, da se odžejam in uživam. Na izhodišče se vrnem po znanih poteh čez Veliki vrh, 759m in pod Kolki, 678m.




Pohod zaključim po 5 urah pri cerkvici Sv. Lamberta, kjer popijem poslednji požirek čaja. Kako prija!



Le še 5 min imam do avta in za mano je spet en lep dan, poln sonca in razgledov in vseh tistih drobnih stvari, ki nam polepšajo našo pot.



Ko Kras zažari... od Cerja do Trstelja

Teden dni je naokrog, kar sem bila na Krasu in pila prelestne barve jesenskih dni. Pretekle dni je deževalo močno, posebej na Primorskem, a ...