nedelja, 2. februar 2025

Zima v italijanskem primorju in zaledju

Da prave zime ni, vemo že vsi. In ker je morje bližje kot zasneženi bregovi za turno smuko, se razveselim povabila na plezanje v skali. V nedeljo se zapeljemo v Glinščico in v toplih stenah pod traso bivše železnice splezamo nekaj lepih smeri.


Sv. Marija na Pečeh na nasprotni strani doline je ves dan v senci.

Nebo nad dolino se popoldan pooblači,

a pred večerom spet povsem zjasni.

Ujamem čudovit sončni zahod.




Ker je napovedano lepo vreme, plezalni dan raztegnem v nekaj prelepih dni v zaledju italijanskega primorja. Te kraje rada obiščem, preden jih pričnejo oblegati številni turisti in komarji

Namenim se ogledati Cordovado, srednjeveško vasico, ki je v naboru najlepših vasi v Italiji. Na majhni površini se za obzidjem stiskajo tri cerkve in dve palači ter svetišče. V smeri proti sosednji vasi so na ogled še tri palače.







Navdih v teh krajih sta za ustvarjanje dobila pisatelja Ippolito Nievo in PierPaolo Pasolini, Imenitne stavbe si lahko ogledujem le od zunaj, turistična sezona se še ni začela. 

V bližini se nahaja še ena iz nabora najlepših vasi, Sesto al Reghena. Majhna vasica, v kateri se je ustavil čas. Po urejenih poteh obhodim benediktinski samostan



in ujamem še nekaj utrinkov


ter odhitim naprej v Treviso. Mesto ima bogato zgodovino, mestne pravice so dobili leta 89 pred Kristusom, univerzo so imeli že v srednjem veku, bili so pod benečansko, francosko in avstrijsko oblastjo. Leži ob reki Sili, ki velja za najdaljšo kraško reko v Evropi. Ob njej so bili številni mlini, v mestu Treviso kar 61, od katerih ne deluje več nobeden. V mestu je sedež mnogih priznanih tekstilnih podjetij. Domnevajo, da iz Trevisa izvira originalen recept za tiramisu. 









Ne iščem muzejev, znamenitih stavb, po mestu se preprosto sprehodim in želim začutiti njegov utrip.

Naslednji dan me le pritegne vonj po soli. Odpravim se v Chioggio, ki je znana tudi kot "male Benetke", vendar je manj turistično oblegana. Utrip v mestu je živahen, ima tak pravi italijanski temperament. Leži ob treh kanalih, s sosednjo Sottomarino je povezana preko otočka. Ogled začnem prav tam. Preko mostu, ki povezuje obe mesti preko otoka, močno piha mrzel veter. Odhitim v zavetje ozkih uličic. Kjer so obsijane s soncem, korak upočasnim, ko sem v senci, spet pohitim.





Sprehodim se preko glavnega trga in nahranim nekaj galebov, ker mi po nerodnosti iz rok spolzi slaščica z jabolki.





Obiščem ribjo tržnico in se kot stara znanka pozdravljam z obiskovalci in trgovci😀


Proti poldnevu mi sprehod po vetrovnih ulicah le postane premrzel in se odpeljem v zaledje, v mesto Monselice, ki se nahaja 20 km SZ od Padove in ob vznožju Euganijskih gričev, Colli Euganei. Tudi tu ni toplo, a vsaj veter ne piha. Mestece vidim že od daleč, starejši del mesta je zgrajen na pobočju La Rocca, 151m. Sprehodim se ob obzidju, pokukam za zaprta vrata imenitne vile Nani,

obstanem pred zaprtimi vrati gradu Monselice (Castello Cini),


se krožno vračam po nabrežju

in skozi center mesta ter pogledujem za kažipotom, ki bi me usmeril na vrha griča La Rocca.

Ponovno se vzpnem ob obzidju in poizkusim še v drugi smeri. Pot me vodi mimo stare katedrale,


skozi obokana vrata v Svetišče sedmih cerkva.



Razgledno je in toplo in posedim v avditoriju nad poslednjo cerkvijo. Tu se s stopniščem prične edina pot na vrh griča La Rocca, ki je odprta le od aprila do novembra. Vrh je mogoče obiskati le vodeno.

Ker mi ni treba hiteti na vrh😃, posedim še malo in vsrkavam toploto in razglede.

Mimo cerkve Sv. Martina, ki jo močno načenja čas, se spustim do avta. Ker je še nekaj dneva, se zapeljem v Arqua Petrarca, slikovito srednjeveško mestece, ki je tudi na seznamu najlepših mest v Italiji. Leži sredi gričevnate pokrajine ob vznožju Monte Castello in Monte Ventolone sredi Euganejiskih gričev. S parkirišča se povzpnem do cerkve, pred katero je grobnica Francesca Petrarce, slavnega italijanskega pesnika, pisatelja in filozofa 14. stoletja.

Petrarca je v tem kraju preživel zadnja leta svojega življenja. Po ozkih uličicah se vzpnem do malega trga in od tam do njegove hiše. Hiša je spremenjena v muzej in je lepo vzdrževana.






Vzpnem se na Monte Castello, 107m, od koder je lep pogled na Euganejske griče,  ki me vabijo na potep naslednje dni.😊

V bližini vasi Teolo ujamem še prekrasen sončni zahod.



















sobota, 25. januar 2025

Sv. Mohor in sv. Peter

Vreme, kakršno je bilo ta konec tedna, je kot naročeno za raziskovanje nižjih hribčkov. V soboto se zapeljem do Gradiškega jezera in se sprehodim po njegovi V strani do izliva Drtijščice v jezero.



Pred izlivom zavijem ostro levo, kratko po kolovozih, prečkam čez most ter ob rečici hodim skoraj do stika s cesto.




Desno se po cesti vzpnem do table za grad Rožek.

Znajdem se na dvorišču, kjer table opozarjajo, da sem na privatnem zemljišču. Potke na grad ne ugledam, najdem pa markacijo, ki me usmeri v breg. Kar strmo v breg, a se strmina kmalu uravna. Med mladim bukovjem si utrem pot na vrh Kozjek, 481m. Za trenutek uzrem skozi meglo zasneženo piramido.

Nadaljujem skoraj po ravnem, prečkam makadam in se za kapelico spet začnem vzpenjati.

Vzpon je le kratek in sem na Mohorjevem hribu, 529m. Vrh ni obeležen. Malo pod vrhom je zanimiva tabla.

Čuti se veter in kar nadaljujem proti V. Teren se polagoma spušča. 



Spustim se do makadama in sledim makadamski cesti ostro levo nazaj proti Z in dospem do cerkve sv. Mohorja. 

Sprehodim se naokrog, najdem zavetje pred močnim vetrom in mu prisluhnem. Nebo se za kratek čas odpre in kot v sanjah se prikažejo KSA, Grintovec in Skuta.



Kakšna imenitna razgledna točka. Bo treba obisk ponoviti v jasnem vremenu. Nadaljujem po cesti proti vasi Prikrnica, se sprehodim čez Zajčkov plac

in mimogrede skočim še na Stol, 509m😃. Skozi gozd najdem stezo, ki me pripelje na makadam in po njem do jezera. Po V strani jezera se vrnem do parkirišča.

V nedeljo se s prijatelji zapeljemo v vas Lašče, kjer začnemo vzpon na Sv. Petra. 


Po cestah in po hosti kmalu dospemo do križevega pota, ki nas povede 

do vrha Sv. Peter, 888m. Prav na vrhu je razgledni stolp, 12m visok, a v zimskem času nanj ni dostopa.

Ker veter močno buči in nas hladi, se skrijemo v zavetje in ob prijetnem ognjišču zamenjamo oblačila in izmenjamo besede.

Na vrh se povzpnemo suhi in siti.



Za žejo in lakoto poskrbijo tudi v prijazni brunarici.


Spustimo se proti V in po gozdu in cestah ob prijetnem klepetu dosežemo izhodišče.

Dva lepa dneva in dva lepa kotička ostaneta za lep spomin😀.







Ko Kras zažari... od Cerja do Trstelja

Teden dni je naokrog, kar sem bila na Krasu in pila prelestne barve jesenskih dni. Pretekle dni je deževalo močno, posebej na Primorskem, a ...