petek, 7. marec 2025

Forcella Lavaredo in Thurntaler

Dolomiti so lepi tudi pozimi. Že pred časom se dogovorimo, da en turnosmučarski vikend preživimo v okolici Misurine. Ker je hotel rezerviran, se kljub pomanjkanju snega odpravimo na pot. Odpravimo se že v petek popoldan in si sproti ogledamo izhodišče na koncu Val Fiscaline, ki ne obeta dobre smuke. Tudi pri Lago di Landro se ustavimo in za razmere povprašamo turnega smučarja, ki se ravno prismuča iz Val di Rienza. Snega je (pre)malo, dolina je na mnogo mestih poledenela, za uživanje ni pogojev. A pogled na tri Cine v zahajajočem soncu nas ne pusti ravnodušnih.

V ranem jutru naslednjega dne se sprehodim okrog jezera Misurina in jih občudujem iz drugih zornih kotov.


Na drugem koncu jezera kipi v nebo Sorapiss.

Med sprehodom naletim na lepo misel znanega alpinista Walterja Bonattija.

Zapeljemo se do jezera Antorno in sprva sledimo zasneženi cesti. Kmalu se odcepimo na označeno pot. Razgledi so vsakič drugačni.



Napredujemo po dolinici, prečimo potok in uživamo v zimski idili.


Pot se prične strmeje vzpenjati, nekateri nataknemo srenače, drugim je ljubše brez smuči. Razgledi vsenaokrog so vzpodbudni.



Tri cine so že bližje😀.

Še pogled nazaj na Mt. Piano in Mt. Piana, izza katere kuka😃 špička Croda Rossa.



A prej se še enkrat spustimo in ponovno vzpnemo do predzadnjega ovinka ceste, ki nas pripelje do koče Auronzo. Tu tišino zamenja ropot 😏motornih sani, ki iz doline vozijo turiste do koče (in nazaj). Koča je pozimi zaprta, okrepčamo se iz nahrbtnikov. In medtem občudujemo razglede.



Nadaljujemo po poti proti koči Lavaredo. V zavetju je vroče, sneg se vidno topi.



Pri koči Lavaredo se odločimo za vzpon do sedla.



Sedaj smo Cinam najbližje. Forcella Lavaredo, 2454m.

Kot na dlani je pred nami koča Locatelli, do katere bi se vzpeli ob boljših snežnih razmerah.

Piha mrzel veter, poiščemo zavetje, se okrepčamo in pripravimo za spust. Prvih nekaj zavojev je po zmrzlem, trdem, zvoženem snegu, nižje doli je povrhnjica vse bolj maslena... 2 zavoja navzdol, smuči usmerim po pobočju navzgor, da pridobim nekaj višine in spet 2 zavoja navzdol in ponavljam... Juhu,😀 prava spomladanska smuka. A pobočja je prehitro konec. Po isti poti se vračamo, a razgledi so drugačni.




Pri koči še kratek postanek, nato spust po cesti. In ker je dolga, naredimo številne 😊zavoje. Na koncu še kratek vzpon in ko se sonce že poslavlja, smo pri avtih.

Naslednji dan se že vračamo proti domu. V Sillianu zavijemo v dolino Villgraten in se nad krajem Ausservilgraten po strmi cesti zapeljemo do prve postaje smučišča Hochwalden. Gore so tu povsem drugačne.


Sprva začnemo po smučarski progi. Hitro se odprejo pobočja in vijuganje navzgor je mogoče izven proge. Meni pogled uhaja na Dolomite.

Prečimo široko pobočje in se pod sedežnico vzpnemo do zgornjega parkirišča smučišča. Nad vikend naseljem poiščemo pot skozi gozd do proge, ki ni več odprta za smučanje. Obrnjena proti soncu pokaže svojo podlago. Že za naslednjim ovinkom je pogled nanjo povsem drugačen.


Po njej dosežemo zgornjo postajo sedežnice. Tu se polovica ekipe odloči zaključiti vzpon. Preostali hitimo proti vrhu. Za vzpon izberem povsem 😉svojo pot.

Pri treh jezercih, od katerih je vidno le eno, se naše poti srečajo.

A spet zavijem v pobočje in hitro napredujem ob lepih razgledih.

 
Tik pod vrhom le moram stopiti na smučišče, saj je prav na vrhu zgornja postaja sedežnice. Thurntaler, 2408m. Razgledi sežejo daleč na Dolomite in na Visoke ture.



Bela, malo obiskana pobočja pod nami vabijo😊, odpre se smučarsko zanimiv svet proti Hochrast in Marchkinkele. 

A mi si kratko oddahnemo in pripravimo za spust. Po smučarski progi dohitimo drugi del ekipe in skupaj po progi do izhodišča. Strinjamo se, da smo preživeli še en lep, smučarsko razgiban dan. Nad nami se nabirajo oblaki, ki obetajo spremembo vremena. Morda prinesejo še kaj snega😃....  

Nam pa preostane le še vožnja domov.




petek, 28. februar 2025

Cvinger, Rožek in Sedlata gorica

To pot vremenoslovci obljubljajo nekaj sončnih žarkov na J. Zapeljem se do Dolenjskih toplic in preko ceste stopim v tihoten gozd, kjer v trenutku vsi glasovi obnemijo.

Slišim le glasove ptic, ki se upevajo za Gregorjevo. Kar po prstih pričnem hoditi, da jih ne zmotim😊. Sledim dobro vidni potki in oznakam na deblih.


Ob radostnem žgolenju ptic se sprehodim do vrha Cvinger, 265m, ki je središče arheološkega parka. Spustim se do označene poti in si preberem nekaj informacijskih tabel o naselju, ki so ga tod zgradili v zgodnji železni dobi. Ogledam si ostanke utrjenega zidu



in nadaljujem proti gomilnemu grobišču.

Iz gozda sledim poti, ki me čez travnike pripelje v vas Podturn. Nenavaden je izvir reke Radeščice.


Kar tam pod cestnim ovinkom močno privre na plan. Vodne ptice so vode vesele.


Poiščem začetek gozdne učne poti Rožek, ki me mimo razvalin gradu Rožek



pripelje do razgledne točke. Ob poti so lepo urejene table.



Razgled je bolj slab, gozd hitro zarašča. Nadalje sledim padalski poti na Pogorelec.

Ko zmanjka teh oznak, se orientiram po medvedjih šapah😉.

Te me vodijo strmo v breg in po debeli uri vzpona pridem na vzletišče, ki je seveda imenitna razgledna točka.





Vzletišče je označeno kot Pogorelec, Sedlata gorca, 815 m, v gozdu najdem vrh Sedlata gorica, 821 m.
Ker me niti malo ne mika po strmih blatnih pobočjih sestopati, se spustim po kolovozih proti J v vas Pogorelec. Vas je bila med drugo svetovno vojno požgana, danes je v vasi ena hiša in Polharski dom. Pri njem se začne Polharska pot, ki pelje v Kočevske gozdove.

Po cesti, gozdni cesti in pešpoti 



zaokrožim pot in jo zaključim z drugo polovico gozdne učne poti mimo  Rožečke kolijevke in se podučim o oznakah v gozdu.


Čaka me še najtežji del poti, po asfaltu 2 km do avta😐😊.

Ko Kras zažari... od Cerja do Trstelja

Teden dni je naokrog, kar sem bila na Krasu in pila prelestne barve jesenskih dni. Pretekle dni je deževalo močno, posebej na Primorskem, a ...