ponedeljek, 9. junij 2025

Južna Tirolska s kolesom in peš: Fie alo Sciliar in Mt. Pez

Adiga je druga najdaljša reka v Italiji, izvira na nadmorski višini 1550 m  pod prelazom Resia, kjer je meja Italije z Avstrijo in tromeja Italija, Švica, Avstrija. Kratek čas teče proti jugu, nato se njen tok usmeri povsem proti vzhodu po dolini Venosta do Merana, kjer se spet usmeri na jug. Teče mimo Bolzana, Trenta in Verone po dolini Lagarina in se pri Chioggi, kjer sem se potepala pozimi, izlije v Jadransko morje.

Na kar dolgo pot sem se odpravila z namenom kolesariti ob reki Adigi. Pot do tja pravzaprav niti ni zelo dolga, le dolgo traja ne glede na to, katero možnost izbereš. Potovala sem preko Lienza in tam nekje pri Brixnu/Bressanone sem si zaželela postanka. Zavijem na cesto, ki me odpelje visoko nad dolino do jezer Fie. Obhodim tri jezera, posedim in občudujem odseve gora v jezerih.





In se zamislim, da bi bila prav nespametna, če ne bi pokukala malo višje. Zjutraj se namenim, samo do prve razgledne planine, se prepričujem. Malga Tuff.

In tako lepo sveže je, vse zeleno, dehteče, umirjeno, poti tako lepo urejene... samo še malo, naslednja planina je razgledna še bolj.



Pa toliko klopc je ob poti, kar vabijo.

Pot se pošteno pokonci postavi in me zvabi še naprej.


Grušč na tleh zamenja lesena ali tlakovana podlaga, ki me varno pripelje skozi sotesko Sciliar. Pod menoj in ob meni buči voda.




Po 1,5 km slikovite poti Sentiero dei tronchi stopim na planino Sessel, kjer gospodarijo pravi umetniki.


Od številnih možnih poti se odločim za nadaljevanje proti koči Bolzano. 
Pot prijetno vijuga in kaj kmalu sem na prostranih pobočjih masiva Schlern. Razgledi so kljub slabi vidljivosti dih jemajoči.



Kar lebdim in že sem mimo koče Bolzano in na vrhu. Monte Pez, 2568m.





Privoščim si okrepčilo, ki pa je skromno, saj sem vzela s seboj malice le za kratek sprehod. Koča je odprta in ponudi lačnim in žejnim pošteno okrepčilo😀. Spustim se do cerkvice sv. Kancijana in nadaljujem z občudovanjem razgledov.





Ob robu planote se vrnem na isto pot, po kateri sem se vzpela.





Pot pravzaprav nikdar ni ista, saj hodimo po njej ob različnem času in marsikaj se lahko spremeni. Tudi mi in naše razpoloženje. Voda sedaj še močneje buči, ob poti so nove podobe in nove klopce.





In kar kmalu sem spet na planini Tuff. Jutri pa res nadaljujem načrtovano pot😀.















sobota, 31. maj 2025

Ta lipa, Ta stara in karnijski trojček

V načrtu imam vzpon na Gorjanski vrh, pa me navigacija ne zna pripeljati v dolino Val Bartolo. Namerim se proti svojemu drugemu cilju in znajdem se v dolini Rezije. To je slikovita alpska dolina v severovzhodni Italiji, ki je znana po svoji edinstveni kulturi in jeziku – rezijanščini, ki izhaja iz slovenskega jezikovnega prostora. Dolina obsega pet glavnih vasi in sprva se zapeljem do slednje Stolvizze/Solbice, kjer na informativnih tablah najdem podatke o poteh. Prepozna sem in prevroče je za pot do bivaka Igor Crasso. Gotovo pa mi lahko uspe Ta lipa in morda še pol Ta stare poti.

Vrnem se v vas Prato/Ravanca, kjer je center za obiskovalce. Dobim zemljevid in vzamem pot pod noge.



Sprva me pot pelje čez lepe travnike in po križevem potu, s pogledom na gore.

Vroče je, a pot kar hitro zavije v senco borovcev in me vodi nad reko Rezija. 

Ko stopim na plano, že od daleč zagledam in zaslišim slap.


Prav prijetno je posedeti ob njegovem vznožju v družbi številnih možicev. Desno zagledam plezalne smeri in se nasmejim ob njihovih imenih.

Nadaljujem v vas Stolvizza/Solbiza, kjer je prav živahno. Obiskovalcev je veliko, posedajo v senci in tolažijo žejo. Jaz pa hitim skozi vas, vroče je in obetam si senco v nadaljevanju poti.



Čez lepe travnike z razgledi na gore je nadaljevanje poti pokošeno.

Pot se kmalu potopi v hlad gozda, a ne za dolgo. Bližina reke mi ponudi prijetno osvežitev in razlog za počitek.

Zdaj sonce že počasi izgublja svojo moč. Zato nadaljujem še do bližnjih vasi Oseacco/Osoane
in Gniva /Njiwa

Tega dne naredim le še spust do parkirišča pod vasjo Prato/Ravanza, "...otresem prah s popotnih čevljev in povem, da sem bila tam..." (T.Pengov)

Ker Karnijci niso daleč, jaz pa že dolgo nisem bila tam, se zapeljem še na izhodišče Castello Valdajer in se sprva čez gozd in višje čez prelepe travnike, 

z izjemnimi razgledi, 


povzpnem na Monte Neddis, 1990m.

Nadaljujem po grebenu, se spustim v sedlo in spet malo navzgor in sem že na Monte Dimon, 2043 m.

Sledi kar strm spust do ceste, od koder se usmerim spet na grebensko pot do vrha Monte Paularo, 2043m.

Kljub nedelji sem na vrhu dolgo sama. Nadaljujem malo po svoje, saj mi je kar žal zapustiti ta prelepi svet. Usmerim se proti sedlu med Neddis in Dimon in se spustim po poti 456 do ceste. Pot ni shojena, izgublja se v visokih travah in se razveselim klopce, ki name čaka na lepi razgledni točki.

Le še dobra 2 km pešačim po makadamski cesti, ki od Castello Valdajer vodi v  Paularo, in sem nazaj na izhodišču.







Ko Kras zažari... od Cerja do Trstelja

Teden dni je naokrog, kar sem bila na Krasu in pila prelestne barve jesenskih dni. Pretekle dni je deževalo močno, posebej na Primorskem, a ...