Čeprav sem bila včasih prava morska deklica, me počitnice na morju v pomenu poležavanja na plaži ne pritegnejo. Letos je bilo moje poletje malo posebno in si sproščenih počitnic na morju prav zaželim. Vonj po morju in borovcih, ležanje na plaži in predajanje toplim sončnim žarkom, poslušanje pomirjujočih morskih valov, branje knjige v senci dreves.... A se mi že po gostoti prometa na avtocesti proti Dalmaciji zdi, da ne bo vse tako kot sem si želela.
Premor med dolgo vožnjo naredim v Kuterevu, kjer je zavetišče za mlade medvede. Dobro pretegnem noge, ko se sprehajam med kletkami. Le težko jih najdem, pred vročino in po kosilu se skrivajo v grmovju. A ko se pokažejo, mi ne zgledajo zadovoljni.
Tam nekje pred Zadrom zapustim avtocesto in začnem iskati prosto mesto v kampu in dobim ga šele v petem. Pogodim se za mesto ob morju, čeprav je namenjeno parkiranju. Vonj in valovanje morja ter čudovit sončni zahod povsem preglasijo ropot prometa😊.
Že ponoči mi po glavi hodi misel, kje bom našla miren kotiček ob morju kot sem si ga zaželela? Tod je še toliko turistov kot sredi sezone! Najdem ga naslednji dan blizu Šibenika, kjer sem kot otrok preživela mnoge dni. A le za dve noči!
Sonce, mir in morje užijem s polno žlico. Pozno popoldan zajaham kolo in prekolesarim bližnjo okolico.
Čoln, ki pripelje iz Šibenika, je prav tak, morda celo isti kot tisti, s katerim smo se na kopanje pripeljali, ko sem kot otrok bivala z očetom v Šibeniku.
Sledi umirjanje na plaži😌.
Ker se obeta vroč dan, že zgodaj zjutraj zajaham kolo.
Sprva po asfaltu, nato mimo ruševin cerkve po dobrem makadamu
prikolesarim do morja pri vasi Srima. Prebudim galebe in nadaljujem ob morju
do Vodic, ki so zame neprepoznavne. Včasih le nekaj hišk in konoba, danes mondeno turistično naselje.
Lepo urejena kolesarska steza me pripelje v Tribunj. Sprehodim se po starem delu mesta, obkrožim vzpetino, na kateri je cerkev sv. Nikolaja.
Najdem lepo makadamsko pot, po kateri dosežem od množic umaknjeno uvalo Sovlja.
Tu bi zlahka ostala....v Tribunj se vrnem po drugi poti, skozi Vodice in Srimo vozim vseskozi ob obali, vročina je že na delu. Pri Srimi najdem drugo makadamsko pot, a mi je skoraj žal. Občasno stopim s kolesa. Zato toliko bolj prija morska kopel in počitek. Zvečer si privoščim sladoled in sončni zahod.
Naslednje jutro pa spet na lov za kakšnim prijetnim mestom v kampu. Ko si pogledam kar nekaj kampov in bi vsepovsod lahko bila le daleč stran od morja, imam morja dovolj. Zapeljem se v Knin in si ogledam Kninsko trdnjavo.
Pogled mi vseskozi uhaja na Dinaro.
Nekega dne si želim tudi tam prehoditi kakšno pot. Danes pa zajaham kolo in se po nasipu, ki v nadaljevanju preide v lepo stezo, ob reki Krki, zapeljem v vas Kovačič. Odcep me napoti navzdol in po tlakovani poti se znajdem pred nenavadno steno, preko katere pada slap Krčič
Kadar je vode obilo, je slap širok do 30 m in visok 22m. Slap se izliva v enega od treh izvirov reke Krke
Visoko nad sabo opazim cesto, poiščem njen odcep in naredim sliko še od zgoraj.
S kolesarjenjem kar nadaljujem po Napoleonovi cesti, ki vseskozi spremlja strugo potoka Krčič prav do njenega izvira. Ob visoki vodi potok naredi še drugi in tretji slap in teče pod Napoleonovim mostom. Jaz pa moram obrniti, saj na kolesu nimam luči😉.
Naslednji dan zavijem na železniško postajo Zrmanja, kjer je začetek poti na zanimiv vrh v Liki. Vršni greben je viden od daleč, sam vrh se skriva v nadaljevanju. Večinoma je prekrit s travniki.
Ko prehodim spodnji, z grmovjem zaraščen del, mi družbo delajo vetrnice, krave in nenavadni liki😀.
Hladen veter se prileže, saj bi bila hoja po prostranih travnikih (pre)vroča😅. Prav hitro sem na vrhu Poštak, 1425m.
Na sestopu mi družbo delajo ovce. Tudi veter vztraja in hvaležna sem mu.
Naslednji dan začnem na Baškim oštarijama. Začrtam si drugačno pot, pa me prijetna senca zvabi na Premužičevo stezo, ki v tem delu vseskozi poteka skozi gozd in je na poti prijetno hladno.
Le zadnji del vzpona sem izpostavljena soncu.
Visibaba, 1161m.
Vrh je mala planota, s katere so širni in krasni razgledi na vse strani.
Vračam se po isti poti in v daljavi čutim vročino, ki kar puhti od grebena, ki je bil moja prva izbira. Bo počakal do naslednjič😀
Danes mi je prijal hlad in vonj gozda.
Pozno popoldan se zaklepetam z domačinom, ki mi natrese nekaj idej za kolesarjenje po Velebitu😃.
A naslednji dan zopet izberem pohodniško turo, ki me skozi hlad gozdov severnega Velebita po slikoviti poti pripelje na Veliki Kozjak, 1620m.
Vračam se čez Obli Kuk, 1515m.
S te strani V. Kozjak izgleda kot prijazna ovčka. Povratek mi popestrijo še bližnji razgledi.
Poslednji dan moje poti z morja domov obiščem še Gorski Kotar. Pričnem na železniški postaji Skrad in se spustim globoko do izvira reke Curak. Zeleni vir je slap nad njim.
Spustim se do planinskega doma in se vračam skozi Vražji prolaz. To je kanjon, ki ga je izoblikoval potok Jasle. Skozenj je speljana zavarovana pohodniška pot.
Na koncu kanjona je Muževa hiža, votlina, v kateri bivajo netopirji.
Pot, ki se vzpne nad votlino, me pripelje na lepo gozdno pot in po njej pridem do izhodišča. Le še urco vožnje imam do doma in iztekle so bodo moje "morske" počitnice 😊.