torek, 30. december 2025

Ob prehodu leta

Kot bi se hotelo staro leto 2025 opravičiti za vse, kar se je tekom leta hudega zgodilo, nam je namenilo za zaključek nekaj prelestnih dni. Vsaj vremensko. In ven iz kotline se je bilo treba potruditi. Mene je še poslednje dni učilo potrpežljivosti. Stala sem ob oknu in zrla v celodnevno meglo ter čakala, da telo premaga viruse. Ko sem začutila, da se mi vrača moč, je bila želja po soncu in lepih poteh neustavljiva. Le urno, le urno... in ujamem tri čudovite sončne dni v slovo staremu in v pozdrav novemu letu. Samo nekaj utrinkov podelim, opisi niso potrebni. Ne predaleč, ne previsoko, ne predolgo, pa tudi ne prekratko. Za vsako razpoloženje, za vsako počutje najdem pravo pot.

Obolno, 30.12.2025




Velika Špička, 31.12.2025








Selšček, Gasparijeve jaslice, 31.12.2025





Rudno polje, Konjšica, Uskovnica, Praprotnica, Rudno polje. 1.1.2026














Spokoja in miru, zdravja in dobrih odnosov z ljudmi, jasnih misli in trdne notranje moči si zaželim zase in za vse, ki znajo živeti z naravo. Ker ta svet je lahko čudovit kljub vsem grozotam in žalosti. Pa srečno in varen korak!



sreda, 10. december 2025

Moje poti po Furlaniji: Villa Manin

Prvikrat sem obiskala Villo Manin v letošnjem novembru, ko sem si ogledala imenitno razstavo impresionistov v enem krilu vile. Zbrali so 130 del iz 42 muzejev širom sveta, od Gauguina do Hopperja. Razstavljena dela so me tako prevzela in zaposlila, da je za ogled vile zmanjkalo časa. Ravnopravšnja je današnja priložnost, ko se vračam s potepa po Furlaniji. Vila je ob moji poti domov Večerna predstavitev vile je bila čarobna.

Vila je izjemno arhitekturno delo z bogato zgodovino. https://www.villamanin.it/ V njej je med drugimi prebival poslednji benečanski dož, član rodbine Manin. Sedaj je vila v rokah deželne oblasti FVG, saj je poslednji član družine Manin umrl brez potomcev. Je središče kulturnega dogajanja v regiji.

Vilo za ogled odprejo ob 10ih, zato najprej naredim krajši sprehod do starega mlina. Megla se kar noče dvigniti, jaz sem pa prav razvajena od sonca preteklih dni.



Ne grem prav do vasi Codroipo, preveč vlage je v zraku in blata na poti. In pridem (skoraj) ravno prav, vila je že odprta.




Vstopnina je 5 eur😆, prav simbolično. In ne morem, da ne dodam podatka, da je parkirišče brezplačno😉. Trenutno je v vili razstava ob 100 letnici rojstva slikarja Renzo Tubaro-ja.  Rojen je bil leta 1925 v Codroipu. Ustvarjal je preko 60let. Poleg številnih umetniških del, na katerih pretežno upodablja vsakodnevno življenje, je s freskami poslikal številne cerkve v FVG. Poleg notranjosti vile si ogledujem tudi njegove umetniške stvaritve.
Takoj pri vhodu me sprejme prijazna gospa in predlaga, da ogled začnem na monitorju, kjer je prikazana celotna zgodovina vile. Imenitno je pripravljen pregled gradnje vse od začetka do poslednjih rekonstrukcij v 20.stoletju.

Prikazano je družinsko drevo rodbine Manin. Predstavitev je v dveh jezikih, italijanščini in angleščini.

Po ogledu bogatega gradiva se sprehodim po prostorih, ki so na voljo za ogled. 







V času pogajanja z Avstrijci je v vili živel Napoleon Bonaparte s svojo ženo Josephine. Predstava senčnih lutk je namenjena njunemu življenju v teh prostorih.

Ko obhodim vse prostore v glavni stavbi, zagledam zunaj modro nebo in pohitim na botanični vrt. Vrt so zasnovali in zasadili že v 17. stoletju in postal je Albergo della Pace e del Piacere, Gostišče miru in užitka. Danes je vrt preurejen v pozno-romantični krajinski park, odprt javnosti, z dolgimi sprehajalnimi potmi, starimi drevoredi in širokimi zelenimi površinami, ki ohranjajo pridih nekdanje plemiške veličine. 






V vrtu se nahaja obilo skulptur, ki niso raztresene naključno, ampak so urejene po skupinah, ki povdarjajo poti, obzidja, gričke...









Na ogled je tudi nekaj novodobnih "instalacij", ki pa so povsem neopazne v primerjavi z arhitekturno krajinsko veličino botaničnega vrta. Najprej sem mislila, da so zakriti smetnjaki...😏😔

Raje poiščem še nekaj barvitih utrinkov, ki jih za nas ustvarja narava.



Vrnem se v notranjost vile, kjer odkrijem še en del razstave, posvečene takratni mobilnosti



Napoleonovemu življenju v vili, 

poslednjemu dožu Ludovicu Maninu

in še del razstave R. Tubaroja.

Na poti proti izhodu vstopim v baročno kapelo sv. Andreja, katere notranjost je obogatena z umetniškimi deli in marmornimi dekoracijami, ki so namenjene tako bogoslužju kot tudi estetskemu vtisu obiskovalcev.


Kapela deluje kot intimno srce Ville Manin, kjer se umetnost, vera in plemiška prisotnost prepletajo v nežno, dostojanstveno tišino.



Povsem umirjena tiho zapustim ta sveti prostor, kjer se prepletajo arhitektura, slikarstvo, kiparstvo, vera in zgodovina. Polna novih znanj in vtisov se odpeljem proti domu😇.




Ko Kras zažari... od Cerja do Trstelja

Teden dni je naokrog, kar sem bila na Krasu in pila prelestne barve jesenskih dni. Pretekle dni je deževalo močno, posebej na Primorskem, a ...