nedelja, 1. marec 2026

Megleni krog po Čičariji

Načrt je bil drugačen, a tudi rezervni načrt ni bil od muh, ker v tem (zimskem) času, muh sploh še ni. Upale smo, da megla, ki je bila napovedana za obmorske kraje, ne bo segla daleč v notranjost. A bolj kot smo se bližale Buzetu, bolj je bila gosta in temna. Tik pred mestom se je iz nje že pošteno cedilo. Pot sedmih slapov v mokrem vremenu ne bi bila nič prijetna. Zato se kar hitro odločimo in tik pred mestom zavijemo proti železniški postaji. Ker tudi tu še ne dosežemo sonca, se zapeljemo v vas Brest, kjer parkiramo prav na koncu vasi. Pričnemo v soncu, a še preden dospemo do planinskega doma, nas doseže megla.


Kar z nami in za nami hodi

in se nas drži tudi, ko dospemo na vrh Žbevnica, 1014m.

A vendar veselje ob doseženem vrhu ni nič manjše kot če so razgledi razkošni.

Nadaljevanje ni nič drugačno. Tukajšnji markacisti gotovo dobro poznajo vse vremenske muhe teh koncev, saj so oznake dobro vidne kljub mestoma gosti megli.

In ker se ne oziramo naokrog in ne vzdihujemo zavoljo razkošnih razgledov, kar prehitro dosežemo drugi vrh Muzari, 985m.

In tretjega, Špičasti vrh, 957m.

Tudi tu najdemo srečo😊 v drobnih stvareh in lepih rečeh.


Sonce in megla za nami rišeta zasanjane prizore.


Pred nami je na sedlu Nadglavinjak kažipot, od katerega imamo le še 10 min do četrtega vrha. Golič 889m. Za nami sta že dve debeli uri hoje. Kratek počitek in okrepčilo se priležeta. Sonce doda k počitku in malici nekaj sončnih žarkov. Megla se dvigne toliko, da zagledamo ves greben od Slavnika do Ostriča.

Po postanku se vrnemo do sedla, od koder se usmerimo proti naslednjemu vrhu. Med travami odkrijemo nekaj barvitosti,


pokukamo v jamo z enakim imenom kot je sedlo nad njo, Nadglavinjak.

Pred meglo so se še živali skrile, a ne prav vse😃


Napredujemo po lepem kolovozu

in brez hitenja osvojimo še peti vrh, Kavčič, 879m.


Z balkona tik pod vrhom zremo v dolino, kjer se ne vidi nič. Me vidimo vsaj nekaj malega 😀pred seboj. Spustimo se proti V in se po kolovozu, ki je vsekan skozi skalo, spustimo pod ostenje Kavčiča.





Pod steno in v steni se dogaja😊....




V nadaljevanju sledimo kažipotu proti planinski koči, nato skrenemo na kolovoz, ki nas pripelje nazaj na izhodišče. Pogledamo nazaj na poslednji vrh,

se sprehodimo skozi vas




in pri avtih ugotovimo, da smo si naredile en prav lep in zanimiv dan.😊




nedelja, 1. februar 2026

Obronki beneške ravnice: Mt. Ragogna in Fagagna

Na novo pot me povabi srce, narisano vrh vzpetine. 


Parkirišče najdem v vasi Muris pri cerkvi, od koder dobro vidim moj cilj.

Da najdem pot do srca, se moram potruditi. Začnem po asfaltu, potem pa dobro oprezam za začetkom poti. Dvakrat zgrešim, v tretje imam srečo. Vidim domačina s psom, ko izgine v grmovju. Pohitim za njim in po nekaj korakih najdem potko, ki se dviguje kar strmo. Ko se pot uravna, pridem do razcepa in tam me pričaka domačin, ki mi je odkril začetek poti. Izmenjava nekaj besed in pove, da mu lahko sledim, saj imava isti cilj. Pot postane še bolj strma in iz grmovja prideva pri spodnjem delu srca.

Nad njim je prijazna klopca, sonce je toplo, prijalo bi posedeti, a mene radovednost žene naprej.

Poslovim se od mojega vodiča in po skoraj ravni potki dosežem označeno pot. Odcep k srcu je označen s srčkom, kako bi le bilo lahko drugače.

Prijetna toplota je zvabila k cvetenju spomladansko cvetje.





Pobočja so vsa rumena od številnih trobentic. Dospem do kipa, ki je posvečen emigrantom.

In malo naprej je razgledna točka. Odpre se pogled proti goram nad dolino Tilmenta.

Ko se naužijem razgledov, se vzpnem do očarljive cerkvice San Giovanni in Monte. Cerkev iz trinajstega stoletja je povsem obnovljena in dobro vzdrževana potem, ko je bila poškodovana med vojnami in v potresu l. 1976. 


Za cerkvijo so ostanki puščavnice. V petnajstem stoletju je bila tu ustanovljena bratovščina puščavnikov.

Nad njo je lepo vzdrževan manjši park, posvečen padlim vojakom na tem področju.



Sledim oznakam za pot po grebenu in mimo nekaj počitniških hiš


dosežem staro vojaško pot Las Cenglis, ki me daleč naokrog po senčni strani gore pripelje do vojaške trdnjave pod vrhom.

Pot do vrha je zaprta, ker je privatna lastnina, a se pretihotapim skozi gosto grmičevje in po kolovozu prav do vrha, Monte Ragogna, 512m. Vrh je zaraščen, z njega ni razgleda. Ujamem pa utrinek tik pod vrhom.

Sestopam, sprva po asfaltni cesti, nato po lepi gozdni poti, ki me mimo vojaškega vodnjaka 

v dolgem loku prečno po J pobočju pripelje na izhodišče. Sprehodim se skozi vas.


Ker je še kar nekaj dne, se zapeljem v Fagagno, ki je na seznamu najlepših mest Italije. Skozi park

in po lepih tlakovanih poteh se vzpnem na hribček nad mestom.


Na uravnavi stoji lepo obnovljen grajski stolp in cerkev. Prve omembe gradu so zasledili v letu 987, najstarejši ostanki gradu in obzidja segajo v 12. stoletje.

 
Vzpenjam se naprej proti vrhu griča, razgledi so vse lepši.


Kar nadaljujem na drugo stran, skozi drevored in čez lepe travnike pridem do pokopališča.



Zaokrožim svojo pot in se vrnem na vrh. Svetloba že napoveduje večer.

Spustim se v staro mestno jedro, v katerem pa, razen mestne hiše, stavbe (še) niso obnovljene.


Mesto Fagagna je znano po sirih in po oslovski dirki, ki jo priredijo vsako prvo nedeljo v septembru. 


Zazrem se le še v čudovito obarvane gore v večernem soncu in zaključim dan. Na povratku domov se naslednji dan ustavim v Sesljanu. Prisluhnem morju in ujamem sonce.















Ko Kras zažari... od Cerja do Trstelja

Teden dni je naokrog, kar sem bila na Krasu in pila prelestne barve jesenskih dni. Pretekle dni je deževalo močno, posebej na Primorskem, a ...