petek, 19. junij 2026

Po planinah nad Passo Mont di Cros

Staro ime za mesec junij je rožnik. Ime je povezano z rožami, ki so jih polja in travniki v tem času polni. V zadnji tretjini letošnjega rožnika sem poglede na rožice zbirala po planinah nad prelazom Mont di Cros (Passo di Monte Croce Carnico ali Plockenpass).

Začnem pravzaprav že v dolini, kjer se sprehodim okrog vasi Mauthen do vstopa v sotesko.


Dolgo zavarovano pot skozi sosesko sem pred nekaj leti v celoti prehodila in preplezala in spomini na izjemno doživetje oživijo. To pot se vrnem do bazena in si noge osvežim na Kneippovi poti.



V polnem cvetenju sta lipa in kresnice, seveda, saj se bliža kresna noč.


Sprehodim se do sosednje vasi Wurmlach, ki je primerno mesecu, vsa v cvetju.





Ob povratku občudujem Ziljske alpe. Razen Lienških Dolomitov jih ne poznam dobro, a upam, da mi bo še dano, da se povzpnem na katerega od vrhov.

Ob povratku se kar cela osvežim v enem od tolmunov potoka Valentin.

Naslednji dan pričnem na sedlu in se napotim po poti 146 in dalje po 147. 






Ujamem neoznačeno stezico in se spustim na planino C.Colinetta di Sopra. 

Na sestopu ujamem v objektiv tudi razigrane gamse na snegu. 


Rožic je vseh vrst in barv.

Sledi strm in že vroč vzpon do roba in še naprej, dokler ne ugledam k. Marinelli. 
Tudi tu se mi zavrti film nazaj na prelepo turo na prvaka Karnijcev Monte Coglians. Bilo je v jeseni, brusnice so bile številne in odlične, da smo popadali kar na kolena pred njimi😊😋😋na povratku. 




Tokrat se vrnem nekaj korakov nazaj in ujamem stezico po, vsaj sprva tako izgleda, opuščeni Sentiero d'Aquila (Pot orla). Prav veliko jih tu ne sestopa, trava mi sega do kolen in čez, a na dveh mestih je pot lepo zavarovana. Ko se mulatjera izteče na pot, ugledam nad njo v skalo vklesan znak orla z razprtimi krili.


V nadaljevanju sestopa se znajdem pred lepimi stenami... in sredi njih svedrovci. Kar srce mi zaigra ob pogledu na prelepo skalo in opremljene smeri.


Tudi tale, povsem gladka, je opremljena. Le kdo jo zmore? 

In v nadaljevanju sestopa prav kmalu že od daleč vidna lepa stena, v njej je prek 20 smeri v res lepi skali. V njej sta 2 navezi italijanskih plezalcev iz Udin. Pridružim se jim pod steno in uživam z njimi.



Potem pa pridejo izza stene črni oblaki in v trenutku je mokra stena in mi pod njo. Razbežimo se, jaz se opremim za dež in nadaljujem proti Casera Val di Colina. Srečam se z veliko čredo ovac, ki jo ženejo na planino. Psi imajo z ovcami toliko dela, da se zame ne zmenijo. Dež pojenja ravno pravi čas, pot se postavi pokonci in obnovljena varovala me popeljejo prek gladkih skal. 

Ko prek lepih travnikov pridem na Casera Colinetta di Sotto, je nebo spet modro.😊




Naslednje jutro jo mahnem v povsem nasprotno smer. S parkirišča pri Cellonsee grem v smeri proti Grunsee. V jutranji svetlobi je jezero še povsem temno in okolica tihotna.

Komaj pridem naokrog, je slika povsem drugačna. Prevladujejo že svetle barve.

Pogledujem nazaj, hribi, pod katerimi sem hodila včeraj, se že kopljejo v soncu.

Pred menoj na nebu pa .... čarovnica na metli...😀

Kar hitro najdem pot čez pašnike in strmo navzgor skozi tihoten gozd. Prijetno sveže je. Ko stopim na plano, že prijetno pihlja.



Za menoj razgledi na gore, med katerimi se je vila moja včerajšnja pot.

Kravce so radovedne kot jaz. Le da jaz gledam gore in rože in nebo, one pa mene..😉.


Pobočja so rumena od arnike in vijolična od rododendrona.


Še malo, samo še malo.... si privoščim, potem bo pa zares dovolj.

Spielbodentorl, 2095m. Naslednjič si želim, da bom že smela in zmogla do vrha Polinik, 2332m, ki je od tod oddaljen še dobre pol ure hoda oz slabih 250 višincev.

Sestopam med lepimi travniki in razgledi in ovinkarim ter daljšam pot kolikor se da.





Sestop mi popestri veverica, ki se veseli visoko v krošnji in množica gozdnih jagod, ki jih zjutraj nisem niti opazila.


Še en pogled na prelepe Karnijce in jim kličem "na snidenje do prihodnjič"!


petek, 1. maj 2026

S Kriške na Zvoh

Kam na hitro, da bo visoko, ne predaleč in ne predolgo, pa vendar razgledno ....Krvavec v osrednji Sloveniji je res dobra izbira. Na hitro do vrha in nazaj, a na razglede in fotografiranje ne pozabim. 







Zima in pomlad si podajata roke.




Koliko lepot, ki bodo še dolgo ostale v spominu.




Ko Kras zažari... od Cerja do Trstelja

Teden dni je naokrog, kar sem bila na Krasu in pila prelestne barve jesenskih dni. Pretekle dni je deževalo močno, posebej na Primorskem, a ...