sreda, 8. julij 2026

Med tišino Bavarskega gozda in širjavo Šumave 3 del

Izviri rek so se mi od nekdaj zdeli kot eden od čudežev narave, kot rojstvo otroka. Voda, ki jo zemlja nosi nekje v svoji notranjosti, privre na dan in ko dovolj zraste, zapusti domače okolje. Izvir Vltave me je to pot potegnil, da naredim krog po največjem gozdnem rezervatu v osrednji Evropi, ki pripada trem državam: avstrijski Bohmerwald, nemški Bavarski gozd in Češka Šumava. Potepam se že sedmi dan.

Jutro je deževno, sredi Bavarskega gozda čakam obetane razjasnitve. Ko preneha deževati, se zapeljem v Bayerische Eisenstein na Nemško-Češki meji. Prikupno mestece mi ponudi možnosti prijetnega sprehoda.



Je staro rudarsko mesto, ob razcvetu steklarske industrije v 18. stoletju se je ponašalo z 20 steklarskimi obrati. Danes je priznano podnebno zdravilišče. Železniška postaja je nad mestom, na njej je velika enotna stavba, razdeljena med dve državi. Na Češki strani je Alžbetin železniško postajališče mesta Železna Ruda. Danes se prosto sprehajam, še ne tako dolgo nazaj pa je bilo za prehod med Nemčijo in Češko potrebno imeti vizo. Od tam ugledam smučišče na gori Grosser Arber.

Želim si ogledati Grosser Arber See pod njim, a je parkirišče povsem zasedeno. Odpeljem se naprej na sedlo pod smučiščem in najdem imeniten razglednik .


Z vožnjo nadaljujem do mejnega prehoda in se zapeljem v mesto Železna Ruda. Obiščem informacijski center in zavijem v muzej smučanja. Nad mestom je Špičak, vrh in smučarsko središče. Mesto se prav tako kot sosednji Eisenstein ponaša z rudarsko in steklarsko zgodovino.


Še sprehod po mestu in dan je zaključen.


Naslednji dan parkiram že pred Špičakom. S kolesom se zapeljem na Špičačko sedlo in sledim oznakam za Črno jezero. Skozi temen gozd se peljem po ozki asfaltirani cesti, rezervirani za pohodnike in kolesarje. Nekaj spusta in več vzpona in že sem pri Črnem Jezeru.


Obiskovalcev je kljub zgodnji uri že kar nekaj. Ob jezeru vlada popolna tišina, ljudje se med seboj pogovarjajo povsem potiho kot bi prišli na sveto mesto. Vlada posebno vzdušje. Do Čertovega jezera vodi le pešpot in ker me čaka še kar nekaj kolesarjenja, nadaljujem s kolesom po asfaltirani cesti z imenitnim spustom in moram pošteni zavreti, da ne zgrešim odcepa pešpoti k slapu Bila strž. To pot si le pretegnem noge in se po lepo urejeni stezi spustim do slapu.

Po ogledu nadaljujem s spustom in ko se le ta poravna, se ena cesta odcepi strmo navzgor. Strmina je pravi izziv, a ne traja dolgo. Cesta se spremeni v pešpot, pripravljene so lesene ograde za kolesa in to pot nič ne oklevam. Parkiram kolo in se podam na pot, ki vabi.


V dobre pol ure hoda dosežem zanimiv skalni vrh, ki je imeniten razglednik na vse strani neba. Ostry /Osser, 1293m. Leži točno na nemško - češki meji.



Malo pod njim je koča s precej obiskovalci, jaz pa posedim kar na vrhu. Vrnem se do kolesa in nadaljujem, sprva proti S po ravnem skozi gozd in preračunavam kilometre, čas.... Obrnem, se vrnem na sedlo pod Ostrym in prične se imeniten spust proti jezeru Nyrsko. Oj, kako leti.... še nikdar tako hitro!



Jezero obkolesarim in se ustavim šele pri njegovem pritoku. Posedim ob žuborenju potočka v senčki prijaznega počivališča in cedim sline ob pogledu na češnje, ki so (pre)visoko v krošnji nad mano.


Sedaj me čaka še ves vzpon nazaj na sedlo pod Špičakom in se kar podvizam. Skozi lepo borovo šumo me asfaltna cesta brez motornega prometa pripelje prav do sedla. Nad sedlom me premami še en hrib. Prečkam glavno prometno cesto in sprva lepa strmina se postavlja vedno bolj pokonci, še dobro, da je asfalt, četudi mestoma zelo slab, prav do vrha. Pancir, 1214m, na katerem kraljuje koča iz leta 1923.

Pod Pancirjem je izvir treh rek: Uhlava, Rezna in Kremenna. Mene čaka le še spust do sedla in parkirišča. Malo pod sedlom zagledam, da so se kilometri obrnili na okroglo številko 1000km. 

To je treba proslaviti! Ob parkirišču je manjši lokal, kjer si naročim borovničeve knedličke. Sem tako lačna, da jih pojem, predno jih utegnem poslikati😀.
Naslednji dan se zapeljem izven hladnega zavetja NP Šumava, v Velhartice. Privoščila si bom malce drugačen, skoraj pravljični dan, dokler temperature to dovoljujejo. Začnem pri najbolj romantičnem gradu v tem delu Češke, grad Velhartice, mogočnem gradu iz 13.stoletja. Je delno obnovljen in poznan po mogočnem mostu, ki povezuje 2 grajska stolpa.



Grad ima razgibano zgodovino, v njem so skrivali kronske dragulje. Je delno obnovljen in odprt za javnost. A odpre se pozno ali pa sem jaz prehitra😀, zato kar zajaham kolo in se skozi



naselje in mimo cerkve sv. Marije Device 

zapeljem v mogočni brezov drevored, ki me pripelje do 
gotske cerkve sv. Marije Magdalene. Bila je navdih za glasbeno delo in prizorišče snemanja filmske serije. Doživela je nekaj prenov, danes pa za zaprtimi vrati žalostno sameva in propada.

Nadaljujem ob reki Ostružna, ki ponudi prijeten ambient in kaj kmalu sem pri gradu Nemilkov, ki so ga v 16.stoletju iz tabora preoblikovali v renesančni dvor. Grad obnavljajo, a sprejema obiskovalce, brez vstopnine se lahko sprehodim po vrtu, 

Nadaljujem po prijetni senci ob žuborenju Ostružne.

Na planem se odprejo razgledi na travnike in polja. 



Malo gori doli in že dospem do dvorca Podoli iz 19. stoletja, ki je zaprt za javnost.

Kar naprej, spet malo gori, doli po lepih asfaltnih cestah brez prometa z lepimi razgledi prikolesarim do dvorca Malonice, ki ga uporabljajo kot del gospodarskih poslopij v vaški skupnosti.

Z razgledi na lepa, prostrana žitna polja

se pripeljem do ribnikov.



V gostem zelenju med njimi je grad Jindrihovice, pravzaprav sta dva: stari in novi. Vsak ima pestro zgodovino, odprta sta le za grajske goste.

Zunaj obzidja je le lepo obnovljena kapela sv. Vaclava.

Čez žitna polja in brezove gozdove, katerih pesem v vetru je kot zvok harfe, se pripeljem do lepo obnovljenega baročnega gradu Mlazovy.



Grad je iz leta 1721 in ni bil namenjen izključno bivanju graščakov. V njem je bila šola in živahna kmetijska zadružna dejavnost. V 20. stoletju je grad zamenjal lastnike, ki ga prenavljajo. V gradu je Info center, kmečki muzej in razstava o zgodovini posestva. Ob gradu je lepo obnovljena cerkev sv. Janeza Krstnika. Jaz pa se končno vsedem na klopco in obmirujem za kratek čas😊.

Nadaljujem po klancu navzdol in kolo kar samo leti, jaz pa uživam v razgledih.


Dosežem mesto Kolinec, kjer me vabi bazen, a ker ne vem, kakšna vožnja me čaka v nadaljevanju poti, odhitim mimo, prečkam Ostružno in sledim "Zlaty stezičky", ki me po asfaltu pripelje na makadam, le-ta pa se prav hitro spremeni v kolovoz. Ko se teren postavi pokonci, sestopim s kolesa in ga rinem ob sebi vse dokler se svet ne uravna. Nadaljujem po zatravljenih poteh do razglednega mesta

na vrhu križevega pota, ki se začne v vasi spodaj. No, jaz sem svojega opravila z nasprotne smeri, vzpon po strmem zagruščenem klancu mi je pobral precej sape. Spustim se naravnost v vas Hory Matky Boži, ki je romarsko središče z lepo baročno cerkvijo iz 17. stoletja.

Kot da še nimam dovolj kolesarjenja, se spustim po strmi cesti do gradu Mokrosuky, sprva utrdba, ki je v 16.stoletju dobila renesančno preobleko gradu. 

Grad si lahko ogledam le od zunaj, njegova vrata so trdna in zaprta. Na vrtu, v katerem so lepi kipi, potekajo obnovitvena dela. V objektiv ujamem le spomenik lokalnemu zdravniku.

Najkrajša pot do avta me vodi nazaj po strmem klancu, sedaj navzgor do Hory Matky Boži in nazaj v Velhartice😊. Grad je sedaj že zaprt za obiskovalce. Tudi brez ogleda notranjosti gradu zaključim prekrasen krog z veliko narave, zgodovine, razgledov in raznolikih poti.











Ko Kras zažari... od Cerja do Trstelja

Teden dni je naokrog, kar sem bila na Krasu in pila prelestne barve jesenskih dni. Pretekle dni je deževalo močno, posebej na Primorskem, a ...