Letošnje leto večkrat sedem na kolo kot zavijem v hribe. Ko pa se odločim za pohod, se tega neizmerno veselim. In v juliju sem si ga privoščila kar dvakrat😀😊😋.
Sredi tedna je, zgodnja sem, a je promet proti planini Podvežak nenavadno velik. Celo 2 mala avtobusa se obračata na parkirišču... le kako sta dospela do sem, se sprašujem. In zakaj? Avto pustim malo nižje, tam kjer sem vajena in mimo prenapolnjenega parkirnega prostora pohitim proti lovski koči. In sem sama😊 in edina v tej smeri. V naših gorah je zadnje čase to pravo razkošje😏. Res sem sebična, se oštejem, ko se razveselim, da celo nikjer ni nobenega možica😐. Znane strmine, znani pogledi in vmes drobna presenečenja.
Kako so sladke. In čisto prehitro sem na planini.
Pogled na Veliko planino.
Tam nekje med neprehodnim ruševjem je vrh Lastovec, 1841m, dosegljiv le, ko je ruševje pod snegom. Pot naprej je očitna. Pogled naprej in nazaj:
Na robu se zazrem v ta naš prelep planinski raj.
Drobni utrinki naredijo raj še bolj barvit in slikovit.
Ob robu ruševja hitim do roba in pogledam nazaj.
Deska, 1978 m.
Razkošje razgledov, ki se ga ne morem naveličati. Obsedim.
Ko se le odločim za nadaljevanje, se malo spustim in ne grem ne levo ne desno😊.
Kar naravnost po ozki stezici in okrog ruševja v drobljivi skalni svet.
Tolsti vrh, 1987m.
Lačna teh razgledov se tudi tu vrtim vsenaokrog.
In opazim stezico, ki je preteklič še ni bilo😀. In me zapelje. Navzdol ob robu in čez skalce in precej v desno ter nato po ozki dolinci v levo... in sem na označeni poti, ki iz Ojstrice vodi na planini Ravne in Podvežak. Vesela novega odkritja spet obsedim😊.
Kar nekaj planincev mimo gre, nekateri se vračajo, drugi še sopihajo v breg. Mene na sestopu razveseli še veliko drobnih stvari😊.
Dasiravno so daleč s poti, me nanje opozori močan in opojen vonj...veliko rastišče klinčkov😀.
Spomini odtavajo na domači vrt v dekliških letih, ko so dehteli na vsakem obrobku. Veliki vrh, ki zraste pred mano, pa me spomni na leta plezanja v hribih. Kar nekaj lepih lahkih smeri sem preplezala v tej steni. Danes je stena precej bolj zaraščena.
In tako se vrtijo filmi in slike v moji glavi. Še dobro, da je dan dolg😀.
Kar hitro me spet prevzame hrepenenje in namenim se v Smrekovško pogorje, ki v tem času poleg lepih sprehodov in razgledov obeta še kakšen dodatek😋. Zapeljem se na Planino nad Ljubenskimi Rastkami in se kar hitro podvizam v hladen gozd.
V gozdu je tudi vlažno...
Strm kolovoz se pod Bezovcem uravna, a se hitro spet postavi pokonci. Drevje je vse bolj redko, podrastje vedno bolj bogato in moj korak vedno bolj počasen.😃
In tako naprej vse do vršne uravnave, ko se spremeni barva pobočij in borovničevje zamenja vresje.
Kapelica sv. Cirila in Metoda je povsem obnovljena. Zaščitna ograja je sestavljena in prepletena brez železja.
Najprej grem po razgled na vrh.
Komen, 1684m.
Odpirajo se razgledi na nekdaj meni domače gore: Uršlja, Peca, Olševa, Raduha...
Še zdaj so mi posebej ljube, le tako velikokrat kot včasih jih ne obiščem več. Kraljica Ojstrica je danes mnogo bolj oddaljena.
Le težko se ločim od teh lepih razgledov. Spustim se v smeri proti Travniku. Levo in desno, na soncu in v senci, povsod borovničevi grmički. Tako visoki so, da se mi še skloniti ni potrebno.
Le počasi napredujem😀. Nato borovničevje zamenja visoka poležana trava.
Pot se iz prepišnega sedla požene strmo v breg in že sem na vrhu.
Travnik, 1637m. Na njegovem vrhu sem prvikrat. Nikoli ni bilo časa za ovinek sem gor, zato mi je danes še posebej lepo.
Okrog razglednega stolpa se spet napasem po borovnicah, nato se čez lepe planje sprehodim mimo zaprte koče do znamenja.
Na senčnih pobočjih je veliko nabiralcev črnic kot borovnicam rečejo na Koroškem. Spet posedim in uživam v razgledih. Priznam, tudi trebuščku prija počitek po obilnem zalogaju😉.
Za spust izberem pot mimo partizanske bolnišnice Celje v Mrzlih vodah.
Spomin na kruto vojno in plemenita dejanja je lepo ohranjen, le vse manj ljudi se spominja teh časov, napetosti so vse večje in vse bližje.... Dobro bi bilo spomin obuditi, da se take morije ne bi ponavljale!
Tik preden pridem iz gozda, srečam gospodarja zadnje domačije. Poklepetava o tem in onem, o preteklih in sedanjih časih. Njegov oče je veliko pomagal pri delovanju bolnišnice. Zaskrbljen je nad tem, kar se danes dogaja blizu in daleč in kam nepremišljeno in brezobzirno drvi današnji človek. Strinjava se, da prihodnost ni svetla in rožnata in se z žalostnimi mislimi in skrbjo razideva. Še bolj se zavem, kako nemočni smo posamezniki in kako pomembno je za preživetje veseliti se drobnih stvari.
Spokojnost pogleda tega trenutka me umiri.