Lago d'Iseo sem si že dolgo želela obiskati. S kolesom bi pokukala v vsako vas tam okrog in še malo stran. Peš bi se odpravila na kakšen razglednik. A to so želje, ob prihodu na južni del jezera naletim na neverjetno gnečo kot sredi glavne sezone. Odpeljem se kar na severni del jezera, kjer je meni bolj prijazno. Sproti prilagajam dnevni načrt raziskovanja😊. Obkolesarim jezero od vasi Costa do Marone in se naužijem sonca in prekrasnih razgledov. Kolesarim ob reki Oglio od Costa Volpine do Breno in od Incudine do Cedegolo, kjer mestoma naletim na neprijazne odseke in zaključim s kolesarjenjem v tej dolini.
Odpeljem se na Passo Tonale in se po deževnem dnevu prebudim v čudovit sončen dan.
Odločim sem za obisk osončenih pobočij. Po makadamu se namenim do bivšega zavetišča za romarje in popotnike, ki je sedaj preurejen v gostinski objekt.
Po pobočjih vse brbota in klokota, voda najde pot, ki tudi lepo zveni😊
Zavetišče je zaprto, dosegljivo je z avtom in izhodišče za številne pohodniške poti
Sobota je, lep dan in na teh pobočjih danes ne bom sama. Nadaljujem s hojo, do akumulacijskega jezera si delim pot s številnimi pohodniki, naprej grem - sama. Vsi izberejo odcep proti Citta morta in Alta Val Strino, kjer so ostanki vojaških objektov iz časa "Bele vojne".
Nadaljujem v izbrani smeri in mojo pot spremljajo številni predirajoči 😮žvižgi svizcev. Hodim po poti nad jezerom in uživam v nenadejani glasbeni spremljavi ter seveda razgledih.
Prispem do otroških igral in table, ki mi pove, da sem v "Mestu svizcev"😀
Tako so hitri, da jih še opazim ne, le žvižganje je vedno bolj glasno in vedno več ga je😊. Spomnim se vasi svizcev tam nekje pod Dachsteinom, kjer se sploh niso oglašali. Za mimoidoče se niso zmenili, bili so močno rejeni, uživali na sončnih skalcah in so pohiteli le, če je pohodnikom kaj padlo na tla😄. Tu pa nobenega sploh ne zazna moje oko! Nadaljujem mimo planine Valbiolo. V amfiteatru gora, ki se dviga okrog mene, žvižgi svizcev še kar močno odmevajo. Jaz se vse bolj oziram na senčno stran nad Passo Tonale, kjer se na ogled postavljajo ledeniki pod Cima Presanella.
Kakšni kontrasti! Svet je vse bolj strm in kmalu dosežem Passo del Contrabbandieri (Prelaz tihotapcev), 2661m. Tod se začne ali pa morda konča 😊Narodni park Stelvio.
Na obzorju ugledam kar nekaj tritisočakov, zgolj ugibala bi, kateri so. Vsi po vrsti so sami lepotci😌
Tod je nekoč potekala meja med Habsburško monarhijo in Lombardijo in domačini so po gorskih poteh tihotapili sol, žganje, tobak, tudi živino, od tod ime prelaza. Tod je potekala tudi vojaška pot preko Punta d'Albiolo na škrbino Montozzo, ki so jo med prvo svetovno vojno izkopali Alpini. Danes je opremljena z jeklenicami in je možen vzpon po njej z ustrezno opremo. Jaz si pa oddahnem in ogledujem ozek greben, ki vodi na sosednjo Cima Casaiole, a je videti močno krušljiv. Kar vsedem se in uživam v razgledih.
Ležernost se naseli vame in po počitku zavijem navzdol. Ker ura še ni pozna, pri planini zavijem proti zgornji postaji vlečnice, da bi nadaljevala z lenarjenjem. Tod so svizci ravno tako glasni kot oni "mestni" pri planini, a so pravi pozerji.
Ko dosežem podest in ogledujem, kje bo najbolj luštno sedeti, od zgoraj nekje prihitita dva pohodnika po komaj zaznavni stezici. Grem pa še jaz pogledat, kaj je tam zgoraj😊.
Po lepi travni dolinci dosežem najprej manjše jezerce in nato greben, ki je - strelski jarek. Po in ob njem dosežem Cima Tonale Occidentale, 2694m😃.
Odprejo se tudi razgledi na ledenike pod Adamellom.
Kakšne lepote, kakšno čudovito doživetje. A začutim, da nisem sama. Malo pod vrhom stoji in me opazuje dvoje oči😀.
Kar nekaj trenutkov se gledava, potem pa se odloči in me pusti samo. Drži me, da bi zavriskala od veselja in lepote, pa spoštujem tišino, ki kraljuje v tem svetu in samo obsedim. Za spust izberem sicer precej strmo pobočje, a ko dosežem vidno potko, je spuščanje en sam užitek. Pogledi na jezero Bleis, ledenike pod Adamellom in Presanello me povsem prevzamejo.
Ko se spustim tako nizko, da že vidim in slišim cesto, moram narediti precejšen ovinek zavoljo za pašo ograjenih travnikov. Začutim utrujenost. V objektiv ujamem še nekaj postavnih svizcev in rožic.
Spust kar traja in traja, vrhov, po katerih sem se sprehajala, ne ugledam več.
Tudi sonca na prelazu ni več, ko dosežem izhodišče.
Naslednji dan se odpravim na senčno stran, a moram kar takoj spremeniti načrt. Pot pod gondolo na Passo Paradiso, 2600m, je zaradi podora zaprta. Odločim se za razkošje in razvajanje in se na sedlo odpeljem z gondolo. Pot namesto v 2,5 urah opravim v 10 minutah😟. In kaj zdaj? Po servisni cesti mi ni da bi se sprehajala. Najprej si ogledam skalni vrt in spomenik vojskujočim. Še danes ljudje nosijo sveže cvetje....in verjetno tudi še točijo solze😔.
Zavem se, da sem sredi nekdanje bojne črte. Pred dobrim stoletjem so tu potekali boji, gradnja rovov, oskrbovanje položajev v izjemno težkih razmerah. Še jaz bi potočila solzo, ko pomislim, kako hitro ljudje pozabljajo nedavno zgodovino!
Danes je tu le tišina in spokoj, pozimi mora biti na smučišču zelo živahno, pred dobrim stoletjem pa so bili tu vojaki, mulatjere, skladišča, streljanje, gradnja vojaških objektov...
Okoliške gore se ogledujejo v dveh jezercih.
Najprej "osvojim" nižjo skalno vzpetino, da se razgledam in si zamislim svojo pot. Mika me Passo Castellacio visoko zgoraj, tik pod vrhovi. A brez prave opreme ne morem naprej. Zatorej se bom zadovoljila s sprehodom po tem lepem od ledenikov oblikovanem svetu.
Odkrijem še tretje jezerce😀.
Pogledam tja preko, kjer sem bila včeraj, z nogami in očmi😊.
Čez grušč in ostanke morene sem kar hitro pri koči Presena, 2753m. Za njo je žalosten ostanek ledenika, ki je še nedavno prekrival vse to področje.
Prav do ledenika ne morem, dostop je zaprt. Grem pogledati nenavadna bivališča na terasi za kočo.
Če ne morem prav tja, grem pa malo višje...
Spuščam se po drugi strani, ob robu "smučišča", kjer so krasne skale, ki jih je oblikoval ledenik. Mestoma moram prijeti tudi skalo😃.
Oh, kakšni razgledi.😊
Odkrijem še četrto in peto jezerce😃
A moje veselje skazi pogled na ostanke nekdaj mogočnih ledenikov. In spet bi potočila solzo, saj se ljudje dandanes kljub očitnim posledicam našega delovanja tega v resnici in iskreno sploh ne zavedamo! Tudi ostanki železja in vojaških stavb me ne pustijo ravnodušne. Le kaj bi bilo možno narediti, da se prepreči ta pot, po kateri sedaj drvi ves svet?
Ob lepih razgledih in mrčnih mislih se vrnem nad prvi dve jezerci.
Na razglednik nad gondolo se ne morem povzpeti, tam potekajo obnovitvena dela. Galerij ne morem obiskati, tam se je zgodil podor. Še pot, po kateri se bom spustila v dolino, ima obvoz, mestoma kar zahteven. Področje podora je dobro vidno z obvozne poti.
Spuščam se po slikoviti rami nad dolino Presena.
Pot se izteče na staro vojaško cesto. Slap, tunel,
nato pa dooolgo korakanje po cesti brez razgledov. A poslednji razgledi me ponovno razveselijo.
In ni daleč sončni zahod, ko se vrnem na izhodišče.