petek, 19. junij 2020

Treking po zasavskem hribovju

Že vrsto let se s prijatelji v juniju podamo na večdnevno potepanje po gorah Slovenije, ki so nam manj poznane. Letos se odločimo za pohajanje od Lisce do Bohorja. Da bo nahrbtnik čim lažji in da bo vendarle vse v njem, kar potrebujem, si za pakiranje vzamem nekaj več časa kot običajno. Popoldan se zapeljeva na železniško postajo v Zidanem mostu, kjer dočakava ostale pohodnike, ki iz Ljubljane pridejo z vlakom. Vzpnemo se do Gašperjeve koče, kjer preživimo večer ob ognju, spimo pa pod milim nebom, ponjavo ali šotorskim platnom kot se za prave polhe spodobi.


Jutro je jasno samo zelo zgodaj, potem se pooblači. Kar hitro pozajtrkujemo in pospravimo ter se pričnemo strmo vzpenjati. Še preden dosežemo prvi vrh tega dne, že oblačimo pelerine, anorake, se ogrinjamo z vrečami, ponjavami. Dosežemo Veliko Kozje, 993 m, a za slikanje ni pravega veselja.

V dežju napredujemo, dežuje vse bolj močno, utrinki ob poti mi popestrijo deževno pot.


Na Sv. Lovrenca se povzpnemo preko prelepih travnikov, ki tudi v dežju vztrajajo v svoji barvitosti.
Od tod že ugledamo naslednji cilj naše poti. Da pozabimo na dež, nas ob poti razveseljujejo polna drevesa slastnih češenj.

Še en vmesni cilj in postanek za slačenje. Prenehalo je deževati, kaže se modrina neba.
Na vrhu Lisce pogled zaplava v dolino, ki jo že razvaja sonce.

Kmalu obsije tudi Tončkov dom, kjer se kar dolgo zadržimo, da se nahranimo in posušimo. Nadaljujemo še v soncu, a prav kmalu nas spet ujame deževni oblak in spet nataknemo deževno opremo. Hitimo navzdol, mimo Darinkine koče... 

Pod streho nas prijazno sprejmejo na kmetiji Zupan v Podgorju. To noč je najkrajša noč, bil bi mlaj in zvezdnato nebo bi bilo prekrasno. A smo hvaležni, da smo lahko na suhem.

Po obilnem zajtrku, ko nas gospodinja razvaja z dobrotami, ki si jih niti doma ne privoščimo za zajtrk, oprtamo nahrbtnike in nadaljujemo pot. Po lepih poteh se spuščamo in vzpenjamo v smeri proti Koči pod Bohorjem. Preneha deževati, nad vasjo Zabukovje nas prične razvajati sonce. Ujamemo drevored macesnov in češenj, vzpnemo se do hiške, kjer se vsi v en glas strinjamo, da je kot v raju. Razgledi daleč naokrog, domačin in gospodinja pa nas pogostita s soncem, češnjami in čajem.



Bi še posedeli, kramljali, občudovali neverjetno ustvarjalno energijo posameznikov, a čaka nas še kar nekaj poti.  Spet skozi gozdove spust do uravnave in po blatnem kolovozu in poti se vzpnemo na Veliki Javornik, 1023 m.
Čaka nas le še spust do Koče pod Bohorjem, ogled slapu Bojavnik in cerkve v Brestanici.




Potem pa na vlak in do Zidanega mostu. Tam pa se tisti, ki nam ni treba hiteti na vlak za Ljubljano, zapeljemo še z žičnico čez zelo vodnato Savo.

Vode je bilo obilo, na poti, ob poti.... a obilo je bilo tudi smeha in razigranega razpoloženja. Pa tudi obljub, da če ne prej, se dobimo prihodnje leto spet ob približno istem terminu.

nedelja, 14. junij 2020

Na Novaško goro iz Rakitne

Kljub vremenski napovedi, ki ves čas grozi z dežjem, se s prijateljico skozi Rakitno zapeljeva na sedlo, od koder po lepem kolovozu in grebenski gozdni poti doseževa Novaško goro, se spustiva na Krimšček, kjer ujameva malico in meglene razglede. Nazaj se vrneva po isti poti. Ker je bil namen izleta druženje, sem le redko pritisnila na sprožilec fotoaparata.



sobota, 13. junij 2020

Tolsta Košuta čez Pečovnik

Dobimo se v Ljubljani, začnemo pa na cesti, ki iz doline Kokre mimo lovske koče Stanič pelje proti stari karavli pod Pečovnikom.

Ker je cesta v vse slabšem stanju, nadaljujemo po njej kar peš. Nad razvalinami karavle strmo v gozd. Ko se teren poravna, se odprejo pogledi na ves greben Košute.
Po zeleni planoti sledimo potko, ki pelje pod vrhom Velikega Pečovnika.

Kolovoz nas pripelje na uravnavo nad planino Dolga njiva, od koder se odprejo še drugi pogledi.
Pobočja Košute so odeta v rumeno barvo, domačin pa nas radovedno opazuje, kaj počnemo na njegovih travnikih.
V bogati rumeni odeji se skriva tudi modro okrasje, nebesno modrino pa krasijo puhasti oblački.

Dolgo obsedimo na vrhu in zremo na vse strani neba.
Čeprav sem bila že večkrat na tem vrhu, se tokrat prvič spustim do okna, ki je v sedlu med vzhodnim in zahodnim vrhom.
Spust vse prehitro mine, oči iščejo lepe poglede medtem ko ušesa prisluhnejo besedam prijateljev. 
Za konec ture še voščilo prijatelju za rojstni dan.


Ko Kras zažari... od Cerja do Trstelja

Teden dni je naokrog, kar sem bila na Krasu in pila prelestne barve jesenskih dni. Pretekle dni je deževalo močno, posebej na Primorskem, a ...