Že več kot leto dni nisem bila v Karnijskih Alpah. Ob napovedi lepega vremena si jih prav zaželim. Ta čas je ravno pravšnji za njih obisk, prevroče gotovo ne bo.
Začnem kar na vzhodnem delu prek 100 km dolge verige. Dan je kratek, vožnja vzame nekaj časa, zato izberem krajšo turo. Zapeljem se na parkirišče Koče Nordio Deffar na nadmorski višini 1210m. Malo pred parkiriščem me preseneti poledenel del cestišča. Čez mostič s podrto varovalno ograjo zapeljem nadvse previdno in znajdem se v pravi snežni pravljici.
Ko prikukam na razglede, sonce na prisojnih pobočjih že stopi ves sneg.
Še prečno pod travnim stožcem in na nasprotni strani poiščem najmanj strmo pobočje za vzpon do vrha.
Kakšni razgledi, ne morem se jih nagledati.
med zlate macesne
in pripelje do kapelice sv Hubertusa.
Za kapelico poiščem stezico, ki me vodi čez strma pogozdena pobočja. Naletim na podrta drevesa, se že skoraj obrnem, nato pa le vztrajam naprej. Strmina se unese, gozd postaja redkejši, pridem do kolovoza in vem, da sem blizu izhodišča. Izhod do ceste poiščem čez ograjene posesti in hitro sem pri avtu, ki je bil ves dan v senci.
Naslednji dan se zapeljem v Val Aupo. Ko sem se pred kakšnim mesecem dni zapeljala skoznjo, me je očarala s svojo barvitostjo. Za izhodišče izberem vas Grauzaria. Sprehodim se skozi vas in občudujem slikovite stolpe nad mano in mogočne razbrazdane stene na naasprotni strani doline.
Na koncu vasi poiščem most čez potok. Nekaj časa hodim po cesti, potem pot zavije po svoje. Po tihotnem bukovem gozdu se strmo vzpenjam mimo prvega zaselka.
Pot se uravna, srečam kapelico ali dve in osličke, ki uživajo na paši v čudovitem okolju.
Radovednost me žene kar naprej, poiščem nadaljevanje steze. Spet strmo navzgor
do sedelca, kjer se mi markacija za vzpodbudo nasmeji, meni pa se nasmeji ob pogledu na Creto Grauzario.
Nadaljevanje poti sprva ni povsem očitno, potem pa le najdem pot, ki me skozi ruševje pripelje na vrh.
Cimadors Alto, 1639m.
Levo je Sernio, desno Creta Grauzaria, dva lepa, a zahtevna vrhova v Karnijskih Alpah. O razgledih besede na povejo dovolj.
Kar dolgo se zadržim na vrhu, sprva spregovorim nekaj besed z dvema domačinkama, ki sta bili na vrhu pred menoj, nato se preoblačim in okrepčam, potem pa preprosto obsedim in uživam. A naposled se le moram odpraviti. Ob preprostem križu leži kamenček,
še med ruševjem se ozrem navzgor na opravljeno pot vzpona
in ko pričnem sestopati skozi bukov gozd,
me razveselijo drobna znamenja ob poti. Koliko lepote in ljubezni na tak čudovit jesenski dan!
Po robu hiteti ne morem, sploh ker mi pogled kar naprej uhaja naokrog.
Cerkvica v vasi je še na soncu.
Ujamem še pogled na mogočen vrh
Vas pa že tone v senco.


