nedelja, 9. november 2025

Balkoni Furlanije Julijske krajine - Pinzano, Sflunc in San Daniele di Friuli

 Iz Cavazzo Carnica se usmerim proti želeni Villi Manin, a ne gre kar naravnost😉. Toliko lepih in zanimivih krajev je ob poti. Ustavim se v Pinzano al Tagliamento in se sprehodim po prijetni vasici.






Vzpnem se na grič nad vasico, na katerem so ostanki gradu. Zavrtim se naokrog in se razgledujem. Številni vrhovi Karnijskih Alp do široke struge Tilmenta so na ogled.




Sledim kažipotu, ki me popelje na krožno pot. Hodim po lepi gozdni poti, pod nogami mi šumi kostanjevo listje. Ob poti je na tleh veja z napisom, ki mi obeta družbo palčkov.

Pozorno opazujem vsenaokrog in prav kmalu dobim družbo.

Gori doli me vodi pot, čez potok in naposled do lepega slapa, ki ga slišim od daleč. Slap Sflunc.

Nadaljjujem skozi prehod v skali, kjer me pozdravijo angelčki😊


Spuščam in vzpenjam se po naravnih stopnicah in dospem do razvalin cerkve.

V nadaljevanju se dvignem do vasi. Spet imam družbo.

Nadaljujem nad vasjo, toplo je, vroče mestoma. Usmeri me kažipot, ki bi ga morala vzeti s seboj😊

Spuščam se globoko, pot preide v senco, ob njej naj bi bila še dva slapova, vendar ju zavoljo zaraščenosti ne vidim. Slišim pa tudi ne. Pot nadaljujem mimo razvalin druge cerkvice in slednjič prispem nazaj v vas.


Nadaljujem z avtom in se ustavim že v naslednji vasi Ragogna. Ogledam si grad Ragogna, ki je bil zgrajen že v 6.stoletju in nedavno obnovljen. Notranjost gradu je odprta le ob vikendih, obisk je brezplačen, znotraj obzidja se lahko sprehodimo vselej. Razgledi so, tako kot vsakič doslej, širni. Male vasice, stisnjene pod Mt. Pala, številni vrhovi in široka delta reke Tilment.





Obisk istoimenskega hriba nad vasjo, ki se vzpne do 520m in po katerem poteka pot miru, jezera, muzeja vojne in še kaj.... odložim do prihodnjič. Odpeljem se novemu razgledniku ob poti. San Daniele del Friuli. Mestece je stisnjeno na vzpetini nad beneško nižino, a dobrega razglednika ne najdem. Sprehodim se od najvišje do najnižje točke starega dela mesta.



Obiščem številne cerkve, v eni tudi posedim in prisluhnem orgelskim pesmim.






Sprehajam se po ozkih ulicah in opazujem poslikave na pročeljih.







Na dvorišču neke hiše najdem drevo, ki sredi mesta zažari kot sonce.

In slednjič z dvorišča stavbe, v kateri je mestna bolnišnica, opazujem sončni zahod.

Ožarjene so tudi gore tam nekje v daljavi.



četrtek, 6. november 2025

Balkoni Furlanije Julijske krajine: Fielis, Morgenleit, Pieltinis in še ...

To pot imam za potep povsem opredeljen razlog, ne le lepo vreme in spoznavanje novih poti. Želim si ogledati razstavo impresionistov v Villi Manin, a ker je ravno lepo vreme, bi bilo škoda, da ga ne izkoristim😊.  

Tega dne pri nas vztraja megla, prav tako se kljub ugodni napovedi ne umakne niti v Kanalski dolini, kjer imam ogledan moj prvi cilj ob poti. Zato kar vozim in se ustavim šele, ko pripeljem do sonca. Ker v Tolmezzu zavoljo zabaviščnega parka ne najdem parkirišča, se peljem še malo naprej v Arta Terme. Parkiram pri termah in se, željna hoje, sonca, razgledov, zapodim za prvim smerokazom.

Ustavim se in razgledam na prvi uravnavi.


Pot se požene strmo navzgor, v senco, 

a kmalu stopim na razgledno uravnavo in na sonce.

Cerkev sv. Petra obnavljajo, a prav za njo je najbolj razgledna točka.

Pogled na Mt. Dauda,

po dolini But,

na Mt.Sernio

in številne druge Karnijske vrhove😊.

Vzpnem se naprej, deloma po cesti, deloma po gozdni poti, v vas Fielis. Vseskozi me spremljajo podobe v kamnu in na keramiki. Del jih pripada križevemu potu.
Drugi del podob mimoidoče spominja na človeške vrline, ki gredo danes vse prehitro v pozabo. Razum, sporazumevanje, znanje, sočutje, modrost...

V vasi najprej obkrožim cerkev sv. Roka, se skoznjo sprehodim in razgledujem.



Na koncu vasi najdem pot, ki me popelje do izhodišča. 

Ostane mi še nekaj dneva in potrudim se najti parkirišče v Tolmezzu. Sprehodim se skozi živahno mesto. 



Informativna tabla mi ponudi razgledišče nad njim. Sploh ne pomišljam, sledim smerokazom in po lepi stezi prisopiham do razglednega stolpa, kjer se odpre razgled na celo dolino.



Spustim se mimo gradu oz. njegovih ostalin, kjer se pokaže Amariana.


Do avta se vrnem mimo zanimivo poslikanih pročelij.


Amariano občudujem tudi v svetlobi zahajajočega sonca.

Naslednji dan iz vasi Sauris di Sopra namerim korak višje. Sprva po strmi cesti ob lepih razgledih


in med zlatimi macesni s pogledom na Mt. Bivero.


Kar hitro sem na sedlu pod vrhom, kjer se odprejo razgledi vsenaokrog.



Le še nekaj ovinkov in že sem na vrhu Mt. Morgenleit, 1971m. Vsenaokrog prečudoviti svet Karnijskih Alp.



Nadaljujem kar po travnem hrbtu in ujamem lepo stezico, ki me visoko nad dolino



pelje proti naslednjemu cilju. Sonce se ogleduje v jezeru Sauris. Hodim v zavetju, toplo je in moj korak temu primeren. Srkam sončne žarke, mir, tišino, razglede.

Le nekaj malega vzpona, še hoja po travnatem hrbtu

in prehitro sem na vrhu. Mt. Pieltinis, 2027m.

Slika s prejšnjega vrha, le rahlo zamaknjena, se ponovi. 360st.naokrog sami Karnijci.


Celo uro se zadržim na vrhu in samo uživam. Na sestopu srečam skupino jezdecev, ki bodo naredili krožno turo.

Nad glavo krožijo "grifoni", beloglavi jastrebi.

Jaz pa po udobni mulatjeri


vseskozi zagledana v prelepo Bivero

pod prvim vrhom

in med zlatimi macesni



sestopam proti izhodišču. Sem pravkar ušla iz nebes😉?😀

Že v mraku se sprehodim še po vasi Cavazo Carnica.



in se spet spogledujem z Amariano.




Ko Kras zažari... od Cerja do Trstelja

Teden dni je naokrog, kar sem bila na Krasu in pila prelestne barve jesenskih dni. Pretekle dni je deževalo močno, posebej na Primorskem, a ...