nedelja, 22. marec 2026

S kolesom po Benečiji: Cormons, Caorle in Brugnera

Kraji kot so Sacile, Pordenone, Vittorio Veneto navadno kar zdrsnejo mimo nas, ko se peljemo po avtocesti, zazrti v visoke gore, ki se dvigajo nad ravnico v daljavi. Jaz pa to pot natovorim kolo v avto in grem raziskovat nam znane kraje😀.

Prvi dan začnem v Cormonsu (Krmin). Skozi staro mestno jedro 

se ob vznožju gore Quarin 

peljem sprva ob reki Judrio ter nadaljujem čez vinograde do Corno di Rosazzo. 


S kolesom povežem dva kraja, po katerih sem se že sprehajala. Pokukam še sem ter tja



in sem krožno kmalu nazaj na izhodišču. Hitim, da se ogrejem, saj se nikakor ne naredi lepo sončno vreme kot je bilo napovedano.
Je pa naslednji dan nebo povsem jasno, brez oblačka. Zapeljem se v kraj Sindacale in poiščem kolesarsko stezo, ki me sprva skozi čarobni gozd
nato ob kanalih lagune 
pripelje v Caorle, obmorsko mestece, ki leži med ustjema rek Livenza in Lemene, z dolgo in bogato zgodovino. 



Danes je vse urejeno za turizem, uživanje.


Priznam, tudi sama uživam, ko se vozim po urejeni obmorski stezi, dvignjeni nad morje in potopim noge v vročo mivko ter prisluhnem pticam in morju.
Za povratek na izhodišče izberem drugo pot, kjer moje čute razvajajo drugi prizori.




Prelepo je videti obilo cvetočih češenj in prisluhniti čebelam, ki se gostijo v njihovih krošnjah.
Ustavim se kratko v Salute di Livenza, da pretegnem noge.

Nato me čaka še kar nekaj vožnje po asfaltu in makadamu in skozi čarobni gozd do izhodišča.


Dan zaključim v Brugneri, kjer si ogledam vilo Varda in njen vrt. Vožnja s kolesom po njem je prepovedana, kar se mi prav prileže😊.









ponedeljek, 9. marec 2026

Šopek spomladanskih

Ni, da bi jih pozabila, prav vsaka pot je lepa. Posebej spomladi, ko se narava prebuja in so poti ozaljšane s pomladnim cvetjem in ptičjim petjem.

Opravek imam v Posavju, obiščem sestrično in spotoma skočim še na Gore, kjer še nisem hodila. Pot začnem na vrhu in nekje na sredini obrnem krožno nazaj. En del poti hodim po Sovretovi poti.



Spotoma preberem še nekaj miselnih cvetk.

Gazim po listju kot da je jesen.


Za zaključek pogled globoko v dolino in še ena misel.


Naslednjič jo mahnem na Savinjsko. Tudi na Bezovcu, 742m na Dobroveljski planoti še nisem bila.  Začnem pri Braslovškem jezeru.

Žabe že imajo jutranjo gimnastiko.
Ob jezeru do izvira potoka in nato strmo navkreber.

Strmina popusti šele malo pod vrhom. Spotoma srečam nekaj tukajšnjih prebivalcev.

In mnogo rožic na osončenih pobočjih.


Vrh ni označen, najdem ravno pravšnji kamen, da ga označim za slikanje.

Spustim se do lovske koče, kjer je nekaj razgleda. 


in ... povsem tihotno. Od lovske koče naj bi me druga pot odpeljala do izhodišča, a je ne najdem. Zato kar nadaljujem mimo kmetije in po lepi gozdni poti sestopam.

Nekje pa le moram zaviti v pravo smer in malo po zemljevidu, a bolj po občutku izsilim prehod skozi goščavje. Kmalu sem na pravi poti.

Osamelci vselej pritegnejo mojo pozornost.

Prečim visoko nad Žovneškim jezerom.



A sem kmalu nazaj na izhodišču. Vsaj tako se mi zdi...😉



Spet iščem cilj nekje v bližini doma in odločim se za Osrenco, 709m. Na tem vrhu sem že bila, a po drugi poti. Tokrat začnem v vasi Javorje.

Po cesti dosežem Lectov grad, ki je sedaj na zasebnem zemljišču in Felič vrh.


Nato se obrnem proti zahodu, pokramljam z domačinom in skozi goščo ter po poti dosežem vrh. A na njem ni več razglednega stolpa, kot je bil nekoč. Le še klopca sameva.


So pa prej in potem spet rože, rožice.... bogato v cvetju.

Sestopam naprej po Lavričevi poti in se vračam po Badjurovi do izhodišča. Le kdo bi razumel take napotke?😀
















Ko Kras zažari... od Cerja do Trstelja

Teden dni je naokrog, kar sem bila na Krasu in pila prelestne barve jesenskih dni. Pretekle dni je deževalo močno, posebej na Primorskem, a ...