ponedeljek, 27. april 2026

Petelinjsko in Palško jezero

Že naslednji dan me ponovno potegne na Notranjsko. Lep dan se obeta. Začnem v vasi Petelinje in se razgledam na Snežnik, Sv. Trojico in Nanos.




Hladno piha, na Snežniku je še mnogo snega. 

Čez polja se po kolovozih namerim v smeri Petelinjskega jezera. Ko se spustim na njegovo dno, me objame zavetrje, toplota.



Kakšen zanimiv občutek je voziti po teh poteh, saj vem, da je sicer tu po deževju veliko jezero. Prevozim ga ob robu in počez, nato nadaljujem pod Okroglekom 

do Palškega jezera. Tudi tu me objameta mir, tišina, toplota.



Nad menoj vztrajno kroži ujeda in si verjetno išče kosilo.

Na drugem koncu se v gozd navzgor odcepi pot, po kateri sprva še kolesarim, nato pa moram kolo razjahati. Pririnem do ruševin cerkvice sv. Marjete.

Za njo je odcep poti k izviru. Kolešček me bo počakal tukaj😀.

Peš se vzpnem do izvira, ki je skoraj suh.

Ob poti uzrem prve letošnje potonike.

Spustim se do dna jezera in vzpnem v vas Palčje. 


Nato pa me čaka le še lepa pot čez slikovite travnike do avta.








petek, 24. april 2026

Pomladne barve Istre: Rakalj, Labin in Snežnik

Čas tako beži, da ne utegnem sproti pisati, dasiravno nisem zelo aktivna pri potepanju in odkrivanju novih poti. A Hauserjeva steza je tako lepa, da jo moram vselej prehoditi. Tudi to pot. Kolo ta dan počiva, jaz pa se zapeljem do Sv. Mihovila, 



se pošteno najem, da bo zadoščalo za večino dneva, nabašem nahrbtnik s pijačo in brisačo in zakorakam v pravi cvetlični raj.




Mmmmhhhm, kako diši. Kamorkoli pogledam, dehti in se bohoti žajbelj. Tudi metulji se opajajo z nektarjem.

Pri opazovanju se mi nemo priključijo tudi domačini😊.


Tole stezo sem obiskala že v letih, ko se še ni imenovala po slavnem violončelistu in sem mislila, da sem videla že prav vse. A očitno ni tako. Tudi tegale še ne poznam😀.

Hodim, diham, občudujem lepe zalive pod seboj





in izhod na morje pred seboj.

Malo pred uvalo Kalavojna srečam še nekaj, česar prej tu ni bilo.


Vse tako se zdi, da bodo na to stezo pripeljali množice pešakov in tudi kolesarje. Vesela sem, da sem se je velikokrat nagledala in naužila v popolni samoti. 

Nadaljujem še naprej od uvale Kalavojna. Upam, da bo vsaj nadaljevanje ostalo za iskalce samotnih stezic. Postaja vse bolj vroče in se ogledujem, kje je udoben dostop do morja. Najdem zavarovan dostop v prelep kotiček, ki bo za nekaj časa samo moj.



Imam prav vse, kar si srce lahko poželi za uživanje. Do avta se vrnem, ko sonce že pod ostrim kotom osvetljuje prvi zaliv.

Naslednji dan spet delovno raziskujem s kolesom okrog Labina. Podam se v 3 smeri, vselej pridem na odprto cesto, ki jo sonce neusmiljeno ogreva. Od vsepovsod je razgled na Učko.




Kolo naložim v avto in se zapeljem na planoto S od Labina in V od reke Raše. Vem, da je bolj gosto poraščena in da tam vselej pihlja veterc. V hladu naredim lep krog okrog Nedeščine in Sv. Martina.
Travniki so odeti v rahlo vijolično.

Nekdo je pridno pospravil svoje in sosedova dvorišča.

Za zaključek se ustavim še v Kršanu in si ogledam grad s cerkvijo Sv. Antona.

Naslednji dan se namenim proti domu. Da pa ne bo ostal le spomin na vožnjo, se zapeljem na Sviščake in se ohladim v hladu snežniških gozdov. Ob vsakem koraku se spomnim prijatelja, učitelja iz alpinističnega odseka. Vselej sem ga srečala na teh poteh, vselej je bilo srečanje veselo, zanimivo. Sedaj pa vem, da ga ne bom nikoli več. Morda na drugi strani mavrice. In žalosten je moj korak.




Sestopim najprej do Malega Snežnika, kjer je na poti še mnogo snega.



Nazaj grede najdem prehod na travno livado, kjer se pomlad šele prebuja.

Tudi pri sestopu skozi gozd me spremljajo pomladne cvetlice.

Nato me kažipot zapelje na drugo pot kot jo uberem navadno. 

Spust mi hitro mine ob iskanju teh prisrčnih malih kažipotov in prežene žalosten spomin.



Ko Kras zažari... od Cerja do Trstelja

Teden dni je naokrog, kar sem bila na Krasu in pila prelestne barve jesenskih dni. Pretekle dni je deževalo močno, posebej na Primorskem, a ...